Začelo se je leta 1969

O združenju slovenskih paraplegikov in tetraplegikov so že v letu 1960 razmišljali štirje paraplegiki, ki so bili na medicinski rehabilitaciji v takratnem Zavodu za rehabilitacijo invalidov (ZRI) v Ljubljani. Bilo je v sobi 14, ko je Srečko Švajger ob Ivanu Peršaku, Mihi Prašnikarju in Ivanu Mihaviloviču na glas razmišljal, da bi ustanovili svoje društvo. Toda v tistem času ni bilo prav nobenih možnosti, da bi idejo tudi uresničili. To so bili povsem drugi časi, ko se je na invalide gledalo povsem drugače. No, zamisel ni zamrla ampak je celih devet let ždela v glavi Ivana Peršaka, da bi se v letu 1969 končno tudi udejanjila. Pa tudi takrat ni šlo brez političnih zapletov, saj je bilo treba prej ustanoviti krovno organizacijo, ki bi po sekcijah združevala različne vrste invalidov. In tako je bila 16. 1. 1969 najprej ustanovljena Zveza društev telesnih invalidov Slovenije (ZDTI), ki je omogočala ustanavljanje sekcij. Predsedoval ji je Pavel Jež.

Točno po treh mesecih je bila na ustanovni Skupščini 16. aprila 1969 v veliki telovadnici ZRI ustanovljena Sekcija paraplegikov in tetraplegikov. Po uvodnih besedah predsednika ZDTI Pavla Ježa o krovni organizaciji in prim. Slobodana Grobelnika o patronatu ZRI, smo sprejeli pravilnik, izvolili enajstčlanski odbor sekcije, štiričlanski strokovni odbor in štirinajst častnih članov, ki so imeli največ zaslug pri začetnem organiziranju slovenskih paraplegikov in tetraplegikov. Prvi odbor Sekcije paraplegikov in tetraplegikov so sestavljali: predsednik Ivan Peršak, podpredsednik Ivan Tanjšek, tajnica Tatjana Šušteršič, blagajničarka Pavla Sitar in člani - Zlatko Bernašek, Alojz Cvar, Vojko Gašperut, Jože Globokar, Tine Gorenc, Heda Ivnik in Branko Rupnik. To so bili ustanovni člani organizacije. Žal je pet že pokojnih (Heda Ivnik, Tatjana Šušteršič, Alojz Cvar, Ivan Peršak, Ivan Tanjšek).

Začeli smo praktično iz nič, brez denarja. Takrat smo bili vsi v zavodu, zato smo svoje ideje in cilje snovali kar na hodnikih zavoda. Za sestanke in pisanje uradnih dokumentov smo imeli na voljo sejno sobo, večkrat pa nam je svojo pisarno odstopil član strokovnega odbora psiholog Borut Hrovatin, ki nas je imel resnično rad in nas je povsod podpiral. Seveda smo takoj začeli zbirati sredstva, da smo imeli nekaj denarja vsaj za osnovne potrebe.

Sekcija je z velikim zanosom že dobra štiri leta aktivno delovala na široko zastavljenih ciljih, ki so zajemali obširno problematiko slovenskih paraplegikov in tetraplegikov. In ta celostna aktivnost je že narekovala reorganizacijo, ki bi omogočala še večji napredek. Zato smo v ZRI na II. Skupščini sekcije 20. septembra 1973 sklenili, da se sekcija preimenuje v Društvo paraplegikov Slovenije, ki naj bi kot društvo imelo večje in širše pristojnosti. Za predsednika je bil izvoljen Ivan Peršak. Ustanovitev društva nam je dala še več elana in samozavesti.

Že na začetku smo vedeli, da večno ne bomo mogli »vedriti« v ZRI, zato je bil po ustanovitvi društva naš prvi cilji priti do dotacij loterijskih sredstev, s tem pa tudi do lažje pridobitve lastnih prostorov. Ker prošnje niso zalegle, smo se v maju 1974 odločili za stavko oz. protestni shod. To je bilo za tiste čase in za pohlevne invalide nekaj nezaslišanega. Imeli smo kar precej težav in različnih zaslišanj. Predsednika Ivana Peršaka so zasliševali tudi na njegovem domu v Moravcih, transparente in parole pa je doma v peči sežgala mama Pavle Sitar. Toda, ko so zasliševalci uvideli, da so naše zahteve le socialnega pomena, se je vse mirno končalo. Dosegli pa smo uresničitev kar nekaj pomembnih zahtev! Med drugim smo prišli do loterijskih sredstev in 30. avgusta 1975 do novih prostorov. Zadihali smo s polnimi pljuči.

Zato ni nenavadno, da smo po dobrih petih letih začeli razmišljati o novi reorganizaciji in ustanovitvi lokalnih društev s krovno organizacijo Zvezo paraplegikov Slovenije. Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja ter Društvo paraplegikov ljubljanske pokrajine sta bili ustanovljeni v letu 1978, Društvo paraplegikov severne Štajerske, Društvo paraplegikov Prekmurja in Prlekije, Društvo paraplegikov jugozahodne Štajerske, Društvo paraplegikov Gorenjske, Društvo paraplegikov Istre in Krasa in Društvo paraplegikov severne Primorske pa leta 1979. Društvo paraplegikov Koroške je bilo ustanovljeno leta 1998. Zveza paraplegikov Slovenije je bila ustanovljena 21. novembra 1979. S tem smo dejavnost približali neposredno bazi kjer naši člani živijo in delajo. Tak sestav ima naša organizacija še danes.

Zveza paraplegikov Slovenije združuje ljudi s poškodbami in obolenji hrbtenjače. To je izredno huda oblika invalidnosti, še hujše pa so njene posledice. Paraplegike (ohromelost spodnjih udov) in še huje prizadete tetraplegike (ohromelost vseh štirih udov) pestijo zelo nevarne preležanine, ki jih lahko privedejo do nekajmesečnega mučnega in dragega zdravljenja, huda in prav tako nevarna so obolenja urotrakta, vsi pa se spopadamo z inkontinenco, ki nas velikokrat privede v nadvse neprijeten položaj. Toda vse to mora vsak vzeti v zakup in se čim prej rešiti zakoreninjenih predsodkov.

Marca 2019 je v pokrajinska društva včlanjenih 1.064 članov. Od teh je približno dve tretjini paraplegikov, ena tretjina pa tetraplegikov. Podobno razmerje je tudi med moškimi in ženskami. Najpogostejši vzroki naših poškodb so prometne nesreče, sledijo razni padci z objektov, lestev in dreves, skoki v vodo, poškodbe pri športu (padci z zmajem, jadralnimi padali, smučanjem) ter različna obolenja hrbtenjače. Vsako leto se v društva včlani okrog 40 novih članov, okrog 30 pa jih vsako leto umre. Najpogostejši vzrok smrti so obolenja urotrakta, infekcije in huda oblika preležanin. Povprečna starost članov je 55 let.

Zveza paraplegikov Slovenije je v tem času postala ena najbolj prepoznavnih reprezentativnih invalidskih organizacij v Sloveniji. Vseh devet pokrajinskih društev ima svoje delovne prostore in kombije za prevoze članov. S tem so izpolnjeni pogoji za dobro in kakovostno delovanje. Zveza je v tem času s pomočjo loterijskih sredstev pridobila Dom paraplegikov v Pacugu, štiri apartmajske hišice v Čatežu, manjši Dom paraplegikov v Pineti in manjši Dom paraplegikov v Semiču. V Pineti smo preuredili staro kamnito istrsko hišo, v Semiču pa enonadstropno hišo, ki nam jo je podarila znana zdravniška družina Derganc.

Delo ustanovitelja, prvega predsednika in častnega predsednika Ivana Peršaka pa prav tako uspešno nadaljuje predsednik organizacije Dane Kastelic.