Roman Gruntar - slikar VDMFK

ZGIBANKA

Roman Gruntar se je rodil 1. februarja 1965 v Breginjskem kotu in je član Društva paraplegikov severne Primorske. Po končani osnovni šoli se je izučil za poklic avtomehanika, leta 1998 pa si je v prometni nesreči poškodoval hrbtenjačo in postal tetraplegik. Splet nesrečnih ali srečnih okoliščin ga pelje tja, kjer prej še nikoli ni bil. Prav zato se mu ponujajo možnosti, ki jih drugače mogoče verjetno ne bi odkril. Če parafraziramo; življenje je igra, ki vedno poišče pravo pot.

Enostavno likovno sporočilo krajinskega slikarstva je nekakšen daljni odmev tistega, kar je v njemu in še vedno kliče k naravi. Opazimo nenehno spogledovanje z nečem novim, ki mu po svoje riše barve zdajšnjega drugačnega življenja. Gruntar se je s svojimi slikami odločil vstopiti v svet likovne umetnosti in v njej išče tisto, kar je s poškodbo hrbtenjače izgubil. To pa je dobra popotnica, da z likovno govorico poišče odgovore na temeljna vprašanja o lastnem bivanju, o življenju in umetnosti.

Umetnostni zgodovinar prof. Milan Juteršek je o likovnem delu Romanu Gruntarja zapisal: »Zanj je slikanje neomejeni stik z naravo in življenjem. Zato k slikanju krajin z motivi iz gorskega sveta pristopa z ljubeznijo in zelo premišljeno in je zato vsak motiv drugačen in samo njegov. Samosvoj pečat dajejo njegovim svetlim slikam urejenost, čistost barv, trdota izrisanosti motiva, poenostavljenost in s tem nagibanje k naivi. Njegovi krajinski motivi so povsem prepoznavno osebno obarvani do te mere, da z ničemer ne spominja na fotografsko predlogo. Kompozicijsko so slike zasnovane tako, da bi prenesle tudi mnogo večji format.

Neka drugačnost, ki jo zaznamuje podzavestna slikarjeva težnja po monumentalnosti, je torej tudi ena izmed odlik ter značilnosti slikarstva Romana Gruntarja. Slike gradi iz kompaktnega sloja barv med katerimi prevladujejo kontrastno, v pasovih razporejeni zeleni odtenki. Veliko je tudi tople oker barve z rumenimi poudarki in tudi nekaj modrine. Drevesa, osamljene stavbe ter konfiguracija krajine z gorami v ozadju, nevsiljivo sledijo oblikam v naravi in se prostorsko doživeto in zanimivo vrisujejo v z gorsko atmosfero prepojeno krajino.«

Absolvent umetnostne zgodovine Jaka Racman pa pravi, da se v Gruntarjevih delih zazna, da je njegova navezanost na naravo (ki mu je zaradi poškodbe postala vse bolj oddaljena in nedosegljiva), sedaj preko likovne izraznosti ponovno našla pot. In ponovno mu je omogočila vzpostaviti pretrgano vez. Narava, z vso harmonijo življenja, ki jo slikar verno, a s poudarjeno lirično noto prenaša na platno, gledalcu nudi estetsko ugodje, ustvarjalcu pa varno pribežališče, kjer se v intimnem stiku v mislih zliva z njo. Njegov stil slikanja je svojski in v njem se zrcali trnova pot samoraslega individualista. Gre za nenavadno mešanico naive, ljudske neposrednosti v jasnosti podajanja, prepletenega z izrazito osebnim, s čustvi obarvanim videnjem motivov.

Roman Gruntar slika izbrane motive romantizirane podobe prvinske narave. Površni opazovalec bi lahko dobil napačen vtis, da gre za slučajne, naključno izbrane poglede, v resnici pa gre za pretehtane kompozicije in premišljene kadre. Zanj posebej značilno je razmeroma visoko postavljeno očišče, od koder se na pokrajino odpira širok in razgleden pogled. Pri nekaterih slikah horizont dvotretjinsko deli sliko tako, da je poudarjen zemeljski del, ki je kulisasto členjen v prvi in drugi plan, v ozadju pa se strmo dviguje gorska pregrada. 

Pri drugih pa ima pogled odprto pot v širjave in brez resnejših barier zbrzi čez pokrajino. Z umirjeno potezo, avtor pri slikanju ujame idiliko narave vselej v nekem, bodisi jutranjem, opoldanskem ali popoldanskem dremežu, kar je na eni strani odsev njegovega hrepenenja, na drugi pa odslikavanje notranjega miru. Svojstvenost slikarjevega izraza pa izhaja predvsem iz načina slikanja. V oljni tehniki se npr. odpirajo prečiščene pokrajine, podane z jasnimi linijami in oživljene s svežino barv. Gruntarjeve slike s svojo neposrednostjo in preprostostjo gledalca napolnijo z vedrino in optimizmom, z občutenjem prijetnega pa v njem izzovejo iskreno naklonjenost.
Roman Gruntar je v letu 2002 postal štipendist Mednarodnega združenja (VDMFK) slikarjev, ki slikajo usti ali nogami.