Zgodovina

Dogodki iz zgodovine

 

VSESLOVENSKO SREČANJE PARAPLEGIKOV

Zveza paraplegikov Slovenije je ob petintridesetletnici delovanja 25. septembra 2004 pripravila vseslovensko srečanje paraplegikov, ki je po dolgih letih omogočilo druženje vseh članov ki čutijo pripadnost nacionalni organizaciji. Prireditev je potekala v deželi Desetega brata, na območju občine Ivančna Gorica. Kljub slabi vremenski napovedi se je srečanja udeležilo veliko članov, njihovih svojcev in prijateljev.
Program smo pričeli s sveto mašo v cistercijanski opatiji Stična. Daroval jo je upokojeni nadškof dr. Franc Perko v sodelovanju s stiškim opatom dr. Antonom Nadrahom in patrom Janezom Novakom, ki je v tistih časih skrbel za župnijsko občestvo v Stični. Za tem smo si pod strokovnim vodstvom ogledali slovenski verski muzej in obnovljeni križni hodnik iz leta 1136.
Srečanje smo nadaljevali na bližnjem športnem letališču v Šentvidu pri Stični, kjer so nam domačini v zavetju hangarja in v ta namen postavljenega šotora pripravili obsežen kulturni program. Predstavili so se nam šentviški pevci, ki so nosilci tabora slovenskih pevskih zborov, plesalci iz skupine Vidovo, predstavnika turističnega društva pa sta orisala zgodovino kraja skozi čas. Zgodovino Zveze paraplegikov skozi petintridesetletno obdobje je predstavil predsednik Zveze Ivan Peršak, pozdravil pa nas je tudi takratni župan občine Ivančna Gorica Jernej Lampret.
V nadaljevanju nas je zabaval ansambel Krjavelj, veliko naših članov pa je izkoristilo priložnost in s piloti Letalskega kluba Šentvid pri Stični po močno znižani ceni prvikrat poletelo v nebo

RADIOAMATERSTVO - OKNO V SVET V OSEMDESETIH

Med redkimi paraplegiki in tetraplegiki je radioamaterstvo še vedno priljubljen hobi in svojega čara med njimi nikoli ne bo izgubilo. V začetku osemdesetih letih, ko smo bili paraplegiki v slovenskem prostoru že dobro organizirani, smo pri Zvezi paraplegikov Slovenije zabeležili največji razvoj radioamaterstva. Seveda pa prvi zametki med posameznimi navdušenci sežejo precej let nazaj.
Pionir radioamaterstva pri slovenskih paraplegikih in tetraplegikih je bil vsekakor pokojni Ivan Peršak (prvi predsednik Zveze), ki je kot velik poznavalec in ljubitelj tega lepega hobija navduševal čedalje večje število naših članov. Ob tem naj dodamo, da je bilo radioamaterstvo zaradi naše gibalne oviranosti še toliko bolj privlačno in glede rokovanja s postajami povsem enakovredno. Res je, da zaradi težje dostopnih vrhov nismo mogli biti prav vrhunski tekmovalci, vendar pa smo v telegrafiji in radiofoniji na UKV frekvencah kljub temu nastopali na različnih tekmovanjih. Res pa je tudi, da smo ta mediji nekoliko »izkoristili« in ga na stranskih frekvencah uporabljali za klepete o vsakdanjih stvareh. Nekaj podobnega kot danes računalniški skype, ki je prav tako brezplačen. Seveda je bil doseg naših povezav veliko krajši. Ampak to je bil čar, ki nas je prevzel.
A za delo na radioamaterskem področju je bila potrebna radioamaterska postaja, ustrezna antena in izpit, ki je radioamaterju zagotovil njegov klicni znak. Kako lep je bil občutek, ko si kramljal z operaterjem nekje na drugem koncu naše domovine in ko se je v klepet vključevalo vse več operaterjev. Pravi čar radioamaterstva pa so občutili vrhunski radioamaterji, ki so v Morsejevi abecedi vzpostavljali veze po celem svetu. Vendar so tudi nekateri naši radiofonisti prišli do pomembnih vez. Če so imeli srečo so lahko vzpostavili zvezo s španskim kraljem Juanom Carlosom s klicnim znakom EA1JC. Kljub visokemu spoštovanju so ga ob pogovoru tikali, tako kot se tikajo vsi radioamaterji po svetu. Vsi radioamaterji si pišejo dnevnik, kot dokaz o vzpostavljeni zvezi pa izmenjujejo tako imenovane QSL kartice.
Sodobne aparature so že v tistih časih omogočale vzpostavljanje zahtevnih zvez celo našim najtežje gibalno oviranim članom - tetraplegikom. Nič ni nemogoče! Zato imamo zanimiv in skoraj neverjeten podatek, da je naš radioamater tetraplegik na invalidskem vozičku vzpostavljal zveze celo z najvišjega vrha Balkana - Triglava. Kako se je z invalidskim vozičkom povzpel na sam vrh pa je seveda že druga, zelo zanimiva zgodba.
Radioamaterji pomagajo pri naravnih nesrečah, kot so potresi, poplave, požari in večje ekološke nevarnosti, ko odpovedo vsa druga moderna informacijska sredstva. Sodelujejo tudi z civilno zaščito, gasilci in drugimi organizacijami. Pri Zvezi paraplegikov Slovenije smo bili zelo dejavni tudi v osamosvojitveni vojni, ko nam je takratni obrambni minister za našo dejavnost podelil posebno priznanje. Nato pa je zanimanje za ta lepi hobi začelo upadati, ker so ga izpodrinili prenosni telefoni in internet. Danes se z radioamaterstvom ukvarjajo predvsem še entuziasti. Toda naš klicni znak je še vedno S53DSI.