Rugby na invalidskih vozičkih

Igra ragbija na vozičkih izvira iz Kanade, do uresničitve same zamisli pa je prišlo leta 1976. Ragbi je pod okrilje mednarodne zveze prišel leta 1993, od leta 2000 dalje pa je ragbi tudi uradna panoga paralimpijskih iger. Gre za ekipni kontaktni šport, ki ga lahko v mešanih ekipah igrajo tudi ženske. Igrajo ga lahko predstavniki različnih invalidnih skupin. Najbolj pogosti predstavniki, kot tudi začetniki tega športa, so tetraplegiki, veliko pa je tudi amputirancev ter invalidov z različnimi okvarami mišic ali živčevja. Praviloma velja, da morajo igralci imeti okvaro na vsaj treh udih svojega telesa.

Zaradi specifičnosti uporabe mišic pri igranju tega športa, predvsem pri podajanju, sprejemanju, poganjanju ter zabijanju z vozički, pa so igralci razdeljeni v klasifikacijske skupine. Te so ovrednotene od 0,5 točke za najmanj mobilne ter do 3,5 točk za najbolj mobilne igralce. 

V vsaki ekipi je lahko do 12 igralcev, na igrišču pa posamezno ekipo sestavljajo štirje igralci. Pravilo je, da skupni seštevek klasifikacijskih točk igralcev na igrišču ne sme preseči 8 točk, lahko pa je seštevek nižji. Do izjeme pride, če ima ekipa predstavnico žensk, kjer lahko skupnemu seštevku 8 točk prištejemo še 0,5 točke. Igralce lahko glede na klasifikacijske točke grobo razdelimo v skupine:

-  0,5 in 1: v osnovi so igralci blokerji in za razliko od višje klasificiranih igralcev, z žogo igrajo zelo malo ali nič. 

- 1,5: v veliki večini primerov gre za blokerje, ki pa zaradi boljše funkcije opravijo več dotikov z žogo, največkrat pri metu žoge v igro ob prekinitvi. 

- 2 in 2,5: zaradi opazne razlike v moči ter hitrosti, od nižje klasificiranih igralcev, so le ti sposobni organiziranja igre ter pokrivanja različnih položajev na igrišču. 

- 3 in 3,5: igralci imajo poleg moči še veliko stabilnejši trup, zaradi česar so najhitrejši igralci na igrišču in se opazno lažje gibljejo z žogo.

Igra se odvija v pokritih dvoranah, na trdi podlagi. Cilj igre je prečkati gol linijo z obema kolesoma in z žogo v posesti. Igrišče je enake velikosti standardnega košarkarskega igrišča (28 krat 15 m), in ima samo dve označbi. Na sredini je krog, v katerem se tudi izvede sodniški met za začetek igre. Na nasprotnih straneh igrišča, pa je gol linija, ki je označena z stožci (8 krat 1,75 m). Žoga je enake oblike in velikosti kot je standardna odbojkarska žoga. Za uspešno igro pa igralec poleg specialno izdelanega in ojačanega ročnega vozička, potrebuje da tudi voziček, ki zdrži vse močne nalete. Seveda pa še veliko dodatne opreme. Že za samo vzdrževanje vozička je vedno treba pri roki imeti na zalogi wd40. Ker gume pri vseh teh naletih in obremenitvah zelo trpijo, rade počijo ali se kako drugače poškodujejo. Nujna je zaloga rezervnih zračnic, plaščev in pripomočkov za krpanje. Seveda potrebujemo trakove, ter ježke različnih velikosti in oblik, da sebe in svoje ude učvrstimo v udoben, vendar zelo stabilen položaj na voziček. Za konec pa ne smemo pozabiti obveznih rokavic, večnamenskega traku, da prilepimo rokavice, ter smole, ki je glavna sestavina za oprijem obroča ali kolesa.

In še nekaj osnovnih pravil:

- na vsake 10 sekund je treba žogo odbiti od tal ali podati;
- največ trije igralci so lahko v obrambi v svoji končni coni;

- napadalni igralci so v končni coni lahko naenkrat le 10 sekund;

- 12 sekund igralec dobi za prenos žoge čez sredino, za celotni napad pa 40 sekund;

- fizični kontakt med samimi igralci ni dovoljen

Pri obrambnih in tehničnih osebnih napakah sodniki po navadi igralce kaznujejo s kazensko minuto, za napadalne osebne napake pa z odvzemom posesti žoge. V nekaterih primerih dodelijo tudi kazenski strel. Če po koncu rednega dela še vedno ni zmagovalca sledijo triminutni podaljški.