Pionir slovenskega športa invalidov in velik prijatelj paraplegikov - prof. Bojan Hrovatin

Bojan je nepričakovano in mnogo prezgodaj umrl 25. marca 1970. Od tega leta dalje slovenski paraplegiki v njegov spomin prirejamo vsakoletno atletsko tekmovanje na državni ravni z mednarodno udeležbo.
Atletinje in atleti tekmujejo v troboju metalnih disciplin (disk, krogla, kopje/kij), troboju hitrostnih voženj (100, 200, 400 m) in memorialni vožnji s standardnimi vozički na 100 m.

BILTENI SPOMINSKEGA TEKMOVANJA

							2023	2022

2021		2020	2019	2018	2017	2016	2015	2014

2013	2012	2011	2010	2009	2008	2007	2006

Bojan Hrovatin je že v 60. letih, ko je bil šport invalidov zagotovo še tabu tema, vnesel »pozitivni nemir« v vrste invalidov in tudi pri posameznih strokovnjakih. Predvsem pri paraplegikih in tetraplegikih je v program medicinske rehabilitacije vključil športne vsebine, saj je bil trdno prepričan, da je športna aktivnost za uspešno izveden program ključnega pomena.
Bojan Hrovatin se je rodil 19. aprila 1923 v delavski družini v Ljubljani. Druga svetovna vojna ga je doletela kot maturanta, ki se je zaradi visoke nacionalne zavesti odzval kot prostovoljec za obrambo domovine. Kakor mnogi slovenski mladeniči, ki jim je vojna prekrižala načrte, se je tudi Bojan prebijal preko različnih težav. V letih 1947 - 1948 je bil organizator različnih športnih kolonij. Leta 1948 je nastopil službo v Komiteju za fizkulturo. Od tedaj dalje Bojana srečujemo v različnih športnih organizacijah kot stalnega sodelavca ali prizadevnega funkcionarja. Kljub redni zaposlitvi je v tem času diplomiral na Visoki šoli za telesno kulturo. V tem času je bil že tudi organizator raznih športnih prireditev za invalide.

Zaradi visoko razvitega humanizma se je kot prvi na športnem področju poklicno posvetil strokovnemu delu z invalidi.Zaposlil se je v takratnem Zavodu SR Slovenije za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani. Hkrati je opravljal funkcijo sekretarja Zveze za rekreacijo in šport invalidov Slovenije. Bil je pravi človek na pravem mestu. Kot profesor – vodja športa v osrednji slovenski rehabilitacijski ustanovi, je vedel, kaj hoče.

Strokovno je pripravljal programe, tudi po vzoru nekaterih drugih držav. Njegovo delo je bilo usmerjeno v vse več kategorij invalidov, vse od rehabilitacijskega, rekreativnega in tekmovalnega športa. Takrat je bilo še »greh« govoriti o vrhunskem športu invalidov. Govorilo se je le o invalidskem športu in ta termin nekateri strokovnjaki še danes uporabljajo. Šport invalidov ni prav nič »invalidski« šport, temveč je šport, tudi ko govorimo o športu invalidov.

Bojan se je kaj kmalu pričel spogledovati s tujino in tekmovalce pripravljal tudi za zahtevnejše nastope. Prvi mednarodni uspeh se je zgodil na evropskih igrah na Dunaju leta 1966,kjer je Slovenija osvojila dve kolajni. Ivan Tajnšek v suvanju krogle in Lojze Cvar v metu diska. V tistih letih (1965 – 1970) je mednarodno sodelovanje slonelo predvsem na tekmovanjih v Avstriji in Italiji. Omeniti velja, da je Bojan užival polno podporo pri takratnemu vodji zdravnikov Zavoda za rehabilitacijo invalidov prim. Slobodanu Grobelniku, dr. med in vodji oddelka za paraplegijo Ireni Grobelnik, dr. med, ki imata oba nedvomno veliko zaslug za razmah športa invalidov v Sloveniji. 

Uspehi so narekovali še bolj organizirano delo, Bojan pa je z dokazanim prepričal odgovorne v Sloveniji, da je šport invalidov postal stalnica, vse bolj pa so ga začeli spremljati tudi mediji. Za medijsko prepoznavnost sta kasneje nedvomno imela velike zasluge naš član Janez Češnovar in žal že pokojni novinar Henrik Übeleis, ki mu na Bojanovem memorialu posevetimo hitrostno vožnjo na 800 m.