11. kongres - Dunaj Avstrija 11. maj 2016

 

FOTOGRAFIJENa Dunaju sta od 11. do 13. maja 2016 potekala kongres in redna letna skupščina evropske zveze paraplegikov (ESCIF), ki ga je organizirala avstrijska zveza paraplegikov. Letošnja tema kongresa je bila »Uspešna integracija po okvari hrbtenjače«. Dogodka so se udeležili predstavniki iz 17 držav, med njimi tudi Slovenija s predstavniki Zveze paraplegikov Slovenije.

Gostiteljica letošnjega 11. kongresa je bila avstrijska zveza paraplegikov, Verband der Querschnittgelähmten Österreichs – VQÖ, ki je bila organizatorka kongresa tudi leta 2009. Hotel Kolping Wien Zentral v središču Dunaja je bil prizorišče tridnevnega druženja predstavnikov iz 17 nacionalnih organizacij paraplegikov in strokovnjakov s področja zdravljenja okvare hrbtenjače, med drugimi so bili prisotni tudi slovenski predstavniki, prim. mag. Rajmond Šavrin, dr. med., Nataša Puzić, dr. med., Jani Trdina in Mirjam Kanalec. Dunaja, z veličastno kulturno ponudbo, očarljivimi znamenitostmi in udobnostjo v kavarnah pa žal nismo kaj dosti občutili, saj je bil program kongresa natrpan in ni dopuščal pohajkovanja in odkrivanja dunajskih skrivnosti.

Letošnjega kongresa se žal zaradi bolezni ni udeležila predsednica ESCIF-a Jane Horsewell, zato je uvodne besede podala njena namestnica Gunilla Ahren, v imenu organizatorja pa je udeležence nagovoril Manfred Schweizer, predsednik VQÖ, ki se je spomnil začetkov ESCIF-a leta 2005 in zaželel vsem prisotnim prijetno bivanje v avstrijski prestolnici. Prvi dan kongresa je zaključil Erwin Buchinger, ombudsman avstrijskih invalidov, ki je svojo predstavitev o socialni vključenosti in socialni integraciji invalidov v Avstriji zaključil z ugotovitvijo, da je socialna inkluzija v Avstriji bolj vizija kot cilj.

Tema tokratnega kongresa je temeljila na projektu ESCIF-a, ki se je začel leta 2014 in naj bi se zaključil s kongresom 2016, kjer bi bili predstavljeni rezultati dela zadnjih dveh let. Pet delovnih skupin, v katere so bili vključeni posamezniki iz držav članic ESCIF-a, se je skoraj dve leti ukvarjalo z raziskovanjem petih področij bivanja in (re)integracije oseb po okvari hrbtenjače: izobraževanje in delo, socialne in prostočasne dejavnosti, družinske vloge, kvaliteta življenja, pripomočki za gibanje in dostopanje.

Izsledki prve skupine »izobraževanje in delo« so bili več ali manj že zajeti na lanskem kongresu v Brnu, kjer je bil brez dvoma podan zaključek, da je prav delo tisto, ki pomaga pri uspešni socializaciji in reintegraciji.

Cristel van Leeuwen, psihologinja in raziskovalka v rehabilitacijskem centru v Utrechtu na Nizozemskem, se je v svoji predstavitvi sprva posvetila definicijam kvalitete življenja in dejavnikom, ki vplivajo nanjo. V svoji študiji pa je zajela, kako okvara hrbtenjače vpliva na kvaliteto življenja in kako se le-ta spreminja med rehabilitacijo, odvisno od časa, osebnosti posameznikov, določenih dejavnikov, aktivnosti. Poleg strokovnega tima ima tudi organizacija paraplegikov pomembno vlogo, saj pomaga posameznikom pri izboljšanju kvalitete življenja. Zagotovo mora organizacija pristopiti k posameznikom že v času rehabilitacije, organizirati zanje razne prostočasne in športne aktivnosti, jim pomagati z vrstniško pomočjo in izkušnjami ter jih motivirati z raznimi vzorniki.

Potek delovanja in rezultate skupine »kvaliteta življenja« je orisal Tomas Moravik. Njihova skupina je preštudirala strokovno literaturo, naredila ankete in intervjuje. Prišli so do zaključka, da je najtežje posamezniku z okvaro hrbtenjače zapolniti vrzel med rehabilitacijo in »resničnim življenjem«, zato predlagajo organizacijam paraplegikov, da pomagajo tem osebam postaviti nove cilje po okvari hrbtenjače in jim pomagati pri doseganju le-teh. Razvili so takoimenovani GROW model: G – goal – določiti cilje; R – reality – odkriti, kaj je realnost; O – options – kakšne opcije in strategije ima posameznik za dosego cilja; W – who has the will to do what and when – kdo ima voljo narediti kaj in kdaj.

Erika Nillson iz švedske fundacije Spinalis je iz svojih izkušenj povedala, kako je biti mama na invalidskem vozičku. V Stockholmu so izpeljali vrsto projektov na temo starševstva oseb z okvaro hrbtenjače. Pri vrnitvi v življenje je potrebno timsko delo različnih strokovnjakov, pri čemer je nujna vključitev družine in prijateljev v aktivnosti že v času rehabilitacije, predvsem pa je pomembno posamezniku nuditi informacije. Predstavnika tretje skupine »družinske vloge« ni bilo, zato njihovih zaključkov udeleženci kongresa niso slišali.

Zaključke pete skupine oziroma pomembnost pripomočkov za para- in tetraplegike sta pokazala Nuutti Hiltunen in Jani Trdina, posvetila pa sta se načinu pridobivanja invalidskih vozičkov v različnih državah članicah ESCIF-a in odkrila precejšnje razlike.

Uvod v poročanje druge skupine »socialne in prostočasne aktivnosti« je podal Christoph Etzlstorfer, ki je povedal, kako pomembna sta fitnes oziroma telesna aktivnost in šport v vsakodnevnem življenju para ali tetraplegika. Winnifred de Moes pa je predstavila zaključke obširne raziskave spletnih strani zvez paraplegikov po svetu, s poudarkom na iskanju socialnih in prostočasnih aktivnosti, ki jih nudijo svojim članom za hitrejše vrnitev v aktivno življenje. Članice te skupine so izvedle tudi anketo med članicami ESCIF-a, ki je potrdila njihovo vedenje, da je prav šport eden pomembnejših dejavnikov, ki pomaga pri reintegraciji, hkrati pa je prav prostovoljstvo tako v domači kot tuji organizaciji način za hitrejše socializacijo. Na koncu je skupina zbrala nekaj napotkov, kako naj organizacije oseb s poškodbo hrbtenjače pomagajo svojim članom pri hitrejši reintegraciji v vsakdanje življenje.

Naj omenim še, da lahko vse predstavitve predavateljev najdete na spletni strani: http://www.escif.org/ESCIF,,members_downloads,escif_congress,2016---vien....

V okviru kongresa je bila letna skupščina delegatov, kjer so poleg potrjevanja letnih poročil in programov za naslednje leto potekale volitve za blagajnika organizacije. Zopet je bil izvoljen Jani Trdina, ki bo blagajniške posle opravljal naslednja štiri leta. Predstavila se je tudi ciprska organizacija paraplegikov, ki je vstopila v članstvo ESCIF-a, ki sedaj šteje že 30 organizacij paraplegikov in tetraplegikov iz 26 držav.

Ob zaključku je bil napovedan 12. kongres ESCIF-a, ki ga bo naslednje leto gostila Zveza paraplegikov Slovenije, potekal pa bo konec aprila v Domu paraplegikov v Pacugu.