Upravno sodišče je ponovno odločilo, da bi moral CSD oz. zanj Inštitut za socialno varstvo, bistveno bolje obrazložiti, zakaj nekomu ne prizna pravice do osebne asistence in ne samo navesti, da oseba »nima potrebe do osebne asistence do 30 ur«.

Podobno kot smo letos že poročali, je Upravno sodišče odločalo še o eni podobni tožbi drugega našega člana, ki mu je CSD zavrnil pravico do osebne asistence. Odločitev CSD je temeljila na izvedenskem mnenju Inštituta RS za socialno varstvo, ki je ugotovil, da »ni potrebe po osebni asistenci v obsegu najmanj 30 ur«. Naš član se s tem ni strinjal in ker s pritožbo na ministrstvo ni uspel, je z našo podporo sprožil upravni spor.

Sodišče je tožbi ugodilo in ponovno navedlo, da morajo biti odločbe CSD (in s tem mnenja Inštituta) bistveno bolj obrazložena in zgolj navedba, da »ni potrebe do 30 ur« ne zadošča ter je takšna odločitev nezakonita. Tokrat je sodišče napravilo še korak dalje in sledilo predlogu našega člana, da bi moral Inštitut jasno navesti tudi, kolikšno število ur osebne asistence je po njegovem mnenju potrebno za posamezno opravilo. To pomeni, da bi moral razkriti, koliko ur osebne asistence po njegovi strokovni presoji oseba potrebuje npr. za osebno pomoč, koliko za pomoč v gospodinjstvu, koliko za spremstvo, itd. Šele če bi Inštitut na takšen način razkril svoje ugotovitve, bi oseba lahko preverila te ugotovitve. Če pa takšne obrazložitve ni, oseba sploh ne ve, kako je Inštitut izračunal potrebo ur in odločitve ni možno preveriti. Navedbe Inštituta, da oseba potrebuje za posamezno storitev »delno pomoč« ali »pomoč v celoti« ne zadoščajo.

Sodišče je okrcalo tudi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je v postopku pritožbe ravnalo enako nezakonito in enako kot CSD ni obrazložilo, kako je prišlo do zaključka, da oseba nima potrebe po osebni asistenci. Slednje pomeni t.i. absolutno bistveno kršitev pravil postopka in gre torej za eno hujših napak pri odločanju.

Še dodatno se je Upravno sodišče opredelilo tudi do standardiziranega ocenjevalnega obrazca ZOjA, ki ga uporablja Inštitut in ki ni javno dostopen. Navedlo je, da če takšno orodje in njegov način izračuna ur osebne asistence osebi ni znan, potem ta ne more preveriti pravilnosti rezultatov, to pa pomeni kršitev pravice do pritožbe. Uporaba takšnih »tajnih« orodij, katerih algoritmi in vhodni podatki niso razkriti, torej prav tako vodi do nezakonitosti postopka.

V praksi tudi sicer opažamo, da CSD-ji našim članom pogosto zavračajo pravico do osebne asistence samo s pavšalno navedbo »da ni ugotovljene potrebe do 30 ur«. Če CSD pri tem ne obrazloži, koliko ur je dejansko ugotovil, je takšna odločba nezakonita in predlagamo pritožbo.