Nekoliko nenavaden in ekstremen šport o katerem bolj malo vemo in s katerim se po svetu ukvarjajo tudi paraplegiki. Med njimi tudi Uroš Žagar iz Društva paraplegikov severne Primorske. Preberite reportažo s tega zanimivega svetovnega srečanja in tekmovanja padalcev na invalidskih vozičkih. Napisana je v žargonu padalcev zato preberite na koncu sestavka kaj izrazi pomenijo.

Zgodba se je začela, ko mi je Matjaž poslal letak o prvem padalskem svetovnem prvenstvu na vozičkih, ki naj bi potekalo v Kolumbiji.
Takoj so se mi naježile kocine. Ideja se mi je zdela fantastična. Ne vem, ali me bolj pritegnilo to, da prvenstvo poteka v eksotični Kolumbiji (odkar sem na vozičku, še nisem potoval z letalom), ali to da je prvenstvo pozimi in bom v toplih krajih in lahko letel (pozimi oz. ko je pri nas mraz, ne letim).
Takoj sem šel v akcijo in poklical telefonsko številko z letaka. Oglasil se mi je organizator eventa Lucio in me takoj prepričal, da se je dogodka vredno udeležiti. Povedal mi je, da bo srečanje potekalo v Santa Eleni in da je prijavljenih že petnajst jadralnih padalcev na vozičku. Razložil mi je tudi, da je namen prvenstva, da si udeleženci med seboj spoznamo, si izmenjamo izkušnje, se kaj naučimo drug od drugega in predvsem, da se imamo fajn. Wauu, to bo super, sem si mislil. Rabil sem samo še sopotnika. Na Tolminski padalski chat kanal sem povprašal, če bi šel kdo z mano v Kolumbijo. Javila se je soseda Marina. Malo sva še premlevala, kako in kaj, nato pa sva kupila karte, spakirala kovčke in šla.
V Santa Eleno sva priletela 10. januarja 2024 ponoči. Hotel je bil prijeten in barvit, ter tudi dokaj primeren za invalidske vozičke. Pred apartmajem so rasla drevesa mangov, vse je bilo v barvitem cvetju, imeli smo pet zunanjih bazenov, … skratka fantastično in res primerno za počivanje in sproščanja po napornem dnevu.
Zjutraj sva na zajtrku spoznali ekipo. Sestavljala je osemnajst padalcev na vozičkih in približno dvajset prostovoljcev, ki so mam pomagali pri transportu, štartu in ostali organizaciji. Padalci smo bili vsi na invalidskih vozičkih. Ekipo smo sestavljali štirje Američani, štirje Kolumbijci, dva Italijana, dva Poljaka, Avstrijec, Ekvadorec, Brazilec, Kostaričan, Francoz, Nemka in jaz. Padalsko znanje smo imeli zelo različno. Eni so leteli že več kot 30 let, eni so bili šele začetniki. Prihajali smo iz različnih držav, zatorej smo bili vajeni različnih letalskih razmer. Nekateri so se ponesrečili s padalom, nekateri smo na vozičku iz drugih razlogov. Skratka 1000 in ena zgodba. Vsi pa smo imeli eno skupno lastnost. Bili smo zaljubljeni v šport, naravo in življenje. Po nesreči se nismo predali in življenje še vedno poizkušamo živeti in uživati po naših najboljših močeh.
Spoznal sem tudi organizatorja Lucia, ki nam je razložil natrpan dnevni plan. Po zgodnjem zajtrku je sledil odhod na pristanek v bližini hotela. Od tu je ekipa prepeljala na vzletišče letalne vozičke, padalsko opremo in na koncu še nas. Pripravili smo se na letenje, počakali na optimalne vremenske razmere in se pognali v zrak v jadranje.
Start Piedechinche je obrnjen proti zahodu. Nahaja se na nadmorski višini 1800 metrov, dolina pa je na višini 1150 metrov. Na vzhodni strani starta so hribi, porasli z neprehodno džunglo, ki so večino časa pokriti z oblaki. Hribi se razprostirajo proti severu in jugu, na zahodni strani pa je neskončna ravnina. Najboljše razmere za letenje so, po moji presoji, okoli 13 ure, ko sonce posije na greben. Izkušeni padalci so leteli okoli 11 ure. Zajadrali so nad ravnino, ki je ob tej uri že obsijana s soncem. Tam so nabrali višino do baze in odjadrali naprej. Z mojim padalom (še vedno letim z *¹EN-A razred) in mojim padalskim znanjem to seveda ni prišlo v poštev.
Temperatura zraka čez dan je 30°C, vlaga okoli 50 %, *²baze so pozimi na višini do 2500 metrov, poleti pa se dvignejo tudi na 3000 metrov. Velikokrat se v popoldanskem času formirajo plohe. Mi smo imeli kar srečo. Plohe smo imeli zgolj dva dni, nato je eno celo noč deževalo, potem pa smo se prebudili v jasno jutro in odlične pogoje za letenje. Letenje je tu drugačno kot pri nas v Tolminu, kjer po navadi nabiramo višino ob grebenu. Termika se tu formira večinoma na ravnini, baze so skoraj povsod, veter je zelo blag in *³stebri so široki in stabilni v primerjavi s tolminskimi. Povprečno dviganje je približno 3m/s, na lep dan sem zavrtel 6m/s. Višino se lahko nabira zelo nizko, kar je seveda triki, v kolikor ti ne uspe dvigniti dovolj visoko, moraš pristati na zasilnem pristanku.
No, pa pojdimo nazaj k našemu programu. Prvi dan smo naredili samo skok, tako da smo se spoznali s startom in pristankom. Drugi dan nam je predaval zelo dober padalec Pal Takats, ki pozimi živi tik pod startom Piedechinche. Povedal nam je posebnosti o termiki v tej dolini, letenju samem, potem pa nam je pripravil presenečenje in šel letet z nami. Skupaj smo leteli od baze do baze, pri tem nas je vodil in obveščal, kako lahko izboljšamo naše letenje. Skupaj smo leteli dve uri. To je bil meni najlepši dan. Naslednji dan smo leteli sami. Termika je bila res močna. Stebri so bili skorajda povsod. V enem trenutku sem prišel v močno spuščanje in moral nenačrtovano pristati na zasilnem pristanku. Na pomoč so mi priskočili domačini /kmetje in me odnesli v senco, nato pa so me prišli iskat naši fantje. Naslednji dan smo imeli spet predavanje in inštrukcije v zraku. Naš mentor je bil profesionalni padalec Giuseppe Mastromichele. Ostale dni smo leteli, spoznavali razmere in se počasi pripravljali na tekmo.
Tekma je potekala zadnje dva dni. Sestavljena je bila iz štirih *⁴cilindrov, le ti pa so bili vezani na višino. Prvi cilinder je bil tik na startu, kjer smo morali naviti na višino 2000 metrov. Naslednji cilinder je bil pet kilometrov oddaljena Santa Elena in višina 1800 metrov. Iz Santa Elene smo morali leteti pet kilometrov proti jugu obrniti v cilindru na 1500 metrov in leteti nad pristanek, ki je bil zadnji cilinder. Tisti, ki je v najkrajšem času preletel zgoraj zastavljeno nalogo, je zmagal.
Prvi dan sem štartal med prvimi, nabral na višino 2200 metrov in letel proti Santa Eleni, kjer pa nisem dobil nobenega dviganja. Šel sem nazaj pod baze, nabral do baze (2200 m) in spet šibal proti Santa Eleni. Spet sem bil prenizek za cilinder in nisem dobil dviganja. Po dveh neuspelih poizkusih sem bil tako nizko, da sem komaj prilezel do pristanka. Drugi dan so bile razmere boljše. Na startu sem pobral do baze, ki je bila spet na 2200 metrov in se odpeljal do Santa Elene. Na poti so bile še tri baze, tako da sem cilinder zadel nekje na 2000 metrov. Ves srečen sem odjadral proti tretjem cilindru. Na žalost sem izbral slabo linijo, prišel v močno spuščanje in komaj prišel do pristanka. No, več sreče prihodnjič sem si mislil. Tekmo je zmagal domačin Julian Mejia.
Po letenju smo odšli nazaj v naš hotel, ki je bil res primeren za počitek in nabiranje energije. Namakali smo se v bazenu, jedli mango in ostale domače sadeže, zvečer pa smo šli v mesto po nakupih in nekaj pojest. Mesto je bilo varno in polno življenja. V nedeljo je v mesto prišlo ogromno ljudi, ki so tam pohajali, jedli na uličnih stojnicah, uživali, predvsem pa se ni nobenemu nikamor mudilo. V tem vrvežu sem res užival. Občutek sem imel kot da se je čas za nekaj časa ustavil.
No, na žalost se ni, zato je kmalu prišel čas za odhod domu.
Za konec bi rad pohvalil organizatorje. Res težko razumem, zakaj to počnejo. Dvajset in več ljudi se je odpovedalo svojemu vsakdanjemu življenju, nekateri ta čas niso vozili *⁵tandemov, si vzeli dopust, da bi lahko izpeljali ta event,... Skratka, vse je potekalo prostovoljno in vsi prostovoljci so nas vsak dan vzpodbujali in bili veseli, da nam lahko pomagajo. Kaj takega v življenju še nisem doživel. Glavni organizator Lucio mi je razložil, da so to njegove sanje že nekaj let. Res kapo dol!
*¹EN-A razred – padala so razdeljena po razredih (EN-A razred je šolsko padalo, EN-B je rekreativno padalo, EN-C in EN-D zahtevno padalo, CCC – tekmovalno padalo),
*²baza – območje do katerega se zrak dviga (običajno je to oblak).
*³stebri – področje kjer se zrak dviga.
*⁴cilindri – to so točke na zemljevidu, ki se jih moraš s padalom dotakniti preden greš do naslednje točke.
*⁵tandem padalo – padalo za dva.
Tekst in foto: Uroš Žagar