V prostorih Društva paraplegikov Istre in Krasa v Kopru predstavljajo slikarska dela slikarja Vojka Gašperuta Gašperja.  Ob 70-letnici se Vojko predstavlja tudi s publikacijo, ki zaznamuje njegovo ustvarjalno pot od Breginja do Cereja. Razstavo je 30. maja 2021 v društvenih prostorih odprl podžupan Mestne občine Koper Janez Starman.
Vojko se je rodil 24. decembra 1949 v vasi Sedlo v Breginjskem kotu, leta 1960 pa se je preselil v Koper. V letu 1967 si je pri skoku v vodo poškodoval hrbtenjačo in postal tetraplegik. Kmalu po težki telesni poškodbi mu je vzklila slikarska žilica, zato se je preizkusil v tej umetnosti. Danes je priznan in uspešen slikar in je polnopravni član Mednarodnega združenja umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami (VDMFK – Vereinigung der Mund und Fussmalenden kunstler). Vojko je imel preko 140 samostojnih in 450 skupinskih razstav.
V mesecu aprilu je bil Vojko Gašperut na Valu 202 najprej izbran za ime tedna, za tem pa so ga izbrali še za ime meseca. Ob njegovi 70-letnici in 50-letnici ustvarjanja se je tudi Društvo paraplegikov Istre in Krasa v Kopru odločilo predstaviti njegova dela in monografijo 150 njegovih del, ki tematsko pokrivajo njegovo slikarstvo, od podob domačega Breginjskega kota, do podob Istre in solin, ki so njegov priljubljen motiv.
O Gašperjevem slikarskem ustvarjanju pa likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, meni: »Vode njegovih solin odsevajo v neštetih odtenkih, zdaj čiste, jasne, barvno umite, nato nekoliko zadržane, zamolkle, celo zamazane. Poigravajoče se v svetlobi in senci. Vselej dinamične. Vode, ki v zrcalo gladine ujemajo odsev arhitekture ob njej. Barvne lise, ki jih razmejujejo kamniti nasipi, zakrivajo posamezne bilke ali pa bujno rastje, ki se bohoti iz obrobja. Naravno učinkujoče, romantično zasanjane, dramatično skrivnostne, preprosto vode, v katerih se nenehno menjava vzdušje in razpoloženje, poteka v dolgem interpretativnem loku. V njih je ujeta resničnost, vanje se utapljajo najgloblja doživetja, nostalgični občutki in želje. Vojka Gašperuta lahko postavimo v vrsto slikarjev krajinarjev in ga uokvirimo v primorsko likovno produkcijo, čeprav mu tudi slikanje cvetja ni tuje. Hkrati pa je avtor, ki snuje prepoznaven, izoblikovan in samosvoj svet likovnih podob. Vanje prefinjeno pronica on sam; borec, iskatelj, talentirano, senzibilno in odprto bitje… Avtor, kateremu je življenje slikarstvo. Življenje, ki ga izpopolnjujeta in osmišljata barva in črta. To sta temeljni likovni izrazili, ki ju avtor skrbno neguje, znotraj njune domene pa ostaja nenehni raziskovalec. Nikoli revolucionar. Pa vendar drugačen, samosvoj, prepoznaven.«