Kmalu bo minilo leto dni, odkar na Zvezi paraplegikov Slovenije izvajamo projekt »Tudi jaz bi šel noter«, katerega namen je povečati dostopnost stavb v javni rabi – zdravstvenih domov, upravnih enot, uradov, občin, trgovskih centrov, servisov, cerkva in številnih drugih objektov.

Tokrat predstavljamo zgodbo, ki se ne bi smela zgoditi. Aprila letos smo prejeli prijavo o nedostopnosti prostorov Centra za socialno delo (CSD) Grosuplje.

Na nedostopnost nas je opozorila uporabnica invalidskega vozička, ki želi ostati anonimna. Opisala nam je svojo izkušnjo in sicer, da je prišla na CSD zaradi urejanja osebne asistence, vendar v njihove prostore v prvem nadstropju zaradi stopnic ni mogla. Usmerili so jo v sprejemno pisarno v pritličju, kamor je iz prvega nadstropja prišla delavka CSD ter z njo opravila samo informativni pogovor. Do prostorov, ki jih uporabljajo drugi obiskovalci CSD, ni mogla. Posledično tudi ne do vseh informacijskih gradiv ali npr. do stranišča, če bi ga potrebovala.

Ob tem ne gre spregledati, da je 15-letni zakonski rok za prilagoditev objektov po Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) potekel že lani. Od lastnika stavbe, v kateri CSD nudi storitve tudi nekaterim najranljivejšim skupinam prebivalstva, bi zato pričakovali, da bo dostopnost ustrezno urejena.

CSD smo zato že maja pozvali, naj zagotovi dostopnost svojih prostorov. Ker odgovora ni bilo, smo poziv ponovili. Sledil je le kratek telefonski klic, v katerem so nam pojasnili, da so naš prvi poziv izgubili, in zagotovili, da bomo odgovor prejeli. Tudi tega odgovora nismo nikoli prejeli.

Predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic je takšno ravnanje komentiral: »Nedopustno je, da center za socialno delo ne zagotavlja izpolnjevanja zakonskih zahtev glede dostopnosti stavbe za invalide, hkrati pa se ne odziva na pozive reprezentativne invalidske organizacije. Takšen ignorantski odnos do ranljivih skupin prebivalcev, za katere bi center za socialno delo mogel v prvi vrsti skrbeti, je zaskrbljujoč in obsojanja vreden.«

Kot rečeno, CSD Grosuplje uporablja splošno sprejemno pisarno v pritličju tudi za strokovno delo za z uporabniki, ki so gibalno ovirane osebe. Takšna delna dostopnost in ločenost prostorov za invalide ni skladna z zakonsko zahtevo po dostopnosti objektov v javni rabi. To je potrdil tudi Varuh človekovih pravic, ki smo ga zaradi neodzivnosti CSD seznanili s primerom. Varuh je ob tem izpostavil, da je zagotavljanje dostopnosti stavb tudi mednarodna obveznost Slovenije po Mednarodni konvenciji o pravicah invalidov (MKPI).

Ker dostopnost kljub našim pozivom ni bila urejena, smo podali prijavo tudi na gradbeno inšpekcijo in predlagali, naj lastnikoma stavbe odredi njeno prilagoditev. Stavba namreč ni dostopna za osebe na invalidskem vozičku kot tudi za vse druge gibalno ovirane osebe, ki ne morejo po stopnicah.