• Kultura

Franc Avberšek razstavlja na URI Soča

10. November 2021

Neizmerna moč volje in duha v sliki, narisani z usti, na ogled in v razmislek
PovezavaFranci je po prvi samostojni razstavi decembra 2017 in skupinski razstavi maja 2018, v koronskem letu 2021 razstavljal doma, v Podhodu k Pošti v Velenju. Od 9. novembra do 7. decembra 2021 pa razstavlja tudi na URI Soča.
Razstava zaradi korona omejitev ni imela svečane otvoritve, bo pa priložnost za srečanje v zelo omejenem krogu, s predhodnim naročanjem ljudi, ki so največ prispevali k temu, da je Franci danes to, kar se je pred šestimi leti zdelo nemogoče.
Njegova dela so prikazana kot zgodbe izjemne moči njegovega duha, s katerim je uspel ob skrbi in ljubezni domačih in pomoči asistence prebiti meje nemogočega. Za tako hudo poškodovanega zdravniki (tudi zdravniki in osebje na Soči), niso videli perspektive ne za preživetje, ne za rehabilitacijo, kaj šele za ustvarjanje. Ne vsi, zato je Franci še danes ne le med živimi, ampak tudi med ustvarjalnimi.
Franci ne razstavlja zaradi sebe, ampak zato, da bi vsem okoli sebe pokazal, da je lahko tudi v tako težkem stanju, kot je (bilo) njegovo, naslikati sončne motive življenja in narave okoli sebe, tudi kritično, kjer je treba.
Franci svojih 25 starejših in mlajših del razstavlja drugače kot sicer. Na plakatih, ki jih je mogoče in lažje približati ljudem »na terenu«. Ne la zaradi korona omejitev, ker obisk galerij ni bil mogoč in je omejen še danes. Gre za prikaz delčkov njegovega življenja, ki ga odsevajo fotografije njegovih del, njegove misli in izbrana poezija, ki se nanje navezuje. Franci je namreč že pred nesrečo poleg službe in družine vse življenje živel z naravo, med ljudmi, z likovnim ustvarjanjem in veliko tudi s poezijo, ki jo je vedno rad prebiral in recitiral.
Odziv mimoidočih v Velenju je bil presenetljiv: »Franc. Če zmoreš ti, bom zmogel tudi jaz. Hvala, ker si mi odprl oči in dal moči«. Franci si želi, da bi enako spodbudil tudi koga od mimoidočih ali »mimovozečih« na URI SočA, zlasti pacientov, svojcev, tudi osebja na Soči.
Sam misli, a ne pove na glas: »Ne vdaj se, nikoli ne misli, da ne gre. Ker gre, še zlasti, če imaš okoli sebe ljudi, ki mislijo in delajo enako kot ti, ki jih imaš rad ti in oni tebe. Ženo, otroke, vnuke. In asistentke, ki so postale del naše družine«.
Pesem Kajetana Koviča Drevo, ki spominja na življenje in delo Franca Avberška

Jaz sem kakor osamljeno drevo
ob robu razviharjene ravnine,
šibak in sam, brez trdne korenine,
ki bi zagrizla se v peščeno dno.

Zaman iztezam veje pod nebo,
viharji me do sonca ne pustijo.
Rad bi do luči, pa me v mrak tiščijo
in s srdom me teptajo ob zemljo.

A vendar, ko v najhujši bolečini
mi brizgne kri iz dna srca,
ko me prekolje strela po sredini,
hoteč me vreči strtega ob tla,
se vzpnem v poslednji, silni veličini
in zrastem kakor plamen do neba.