Za nekatere med nami so inkluzijski pohodi postali nekaj, brez česar si v zadnjih treh letih skoraj ne predstavljajo več hribov. Če teh pohodov ne bi bilo, marsikdo danes morda ne bi gledal gora na takšen način.

Jutro nas je pričakalo s svežino in nekaj meglicami. Naredili smo ogrevalne vaje in se podali na pot.

Ena skupina je krenila iz Loškega Potoka prek Doma na Kamnem griču, od koder smo s klopi ljubezni uzrli Triglav, nato pa nadaljevali proti Travni gori. Z griča na goro. Druga skupina je po makadamski cesti prišla do Doma na Travni gori.

Na poti smo našli tudi gobo, opazili sledi gozdnega prebivalca ter se ob klepetu, smehu in številnih zgodbah bližali našemu cilju.

In potem – Travna gora! Dve poti, različni načini hoje, isti cilj.

Na vrhu smo skupaj uživali v naravi, dobri hrani in razgledih, predvsem pa v druženju. Kmalu smo ugotovili, da je včasih prav pogovor tisti, zaradi katerega pot mine še hitreje. Na koncu smo naredili še raztezne vaje in sprostili mišice.

Današnjih korakov so bili deležni: slepi in slabovidni, gibalno ovirani, nevrorazlični, gluhi in naglušni, dolgotrajno bolni ter spremljevalci, prostovoljci in ljubitelji gora.

Hvala vsem, ki ste bili danes z nami. Hvala za vsak korak, pomoč, pogovor, nasmeh in dobro voljo. Seveda pa hvala tudi vsem prostovoljcem, brez katerih takšni dnevi ne bi bili mogoči. Danes so bili z nami tudi mladi iz Zavoda Maniupura.

Pohod je del programa Inkluzijski koraki k zdravju z inPlaninci, ki spodbuja gibanje, zdrav življenjski slog, povezovanje in vključevanje vseh v aktivno življenje.

Na koncu ni pomembno, po kateri poti smo prišli. Pomembno je, da smo prišli skupaj.

Vsak po svoji poti, vsak s svojim tempom, a vedno z istim ciljem – biti skupaj.