Po več zelo uspešnih inkluzijskih pohodih InPlaninec in akcije GOGO – Skupaj v hribe, je v nedeljo, 6. julija 2025, prišel na vrsto Matajur. Ta gora, ki leži na meji med Slovenijo in Italijo, ima za Beneške Slovence poseben pomen. Z njenega vrha (1642 m) se razprostira čudovit razgled – prava hribovska poezija srca.

Na zahodu se odpira pogled proti Kobariškemu oz. Breginjskemu Stolu, za katerim se na levi kažejo Karnijske Alpe in del zahodnih Julijcev s Kaninom. Na vzhodu opazimo Krn in greben Krnčice, za katerim se dviga Triglav. Proti jugovzhodu se vidijo Golaki, proti jugu pa Jadransko morje in pristanišče v Trstu. Na vrhu, do katerega vodi več poti različnih težavnostnih stopenj, stoji manjša cerkev (kapela), v bližini katere je razgledna plošča z vpisno skrinjico. Žig se nahaja približno 10 metrov od vrha, na skali ob poti.

Tokrat se je InPlaninec odločil za pristop iz Italije – do izhodišča v vasi Matajur / Montemaggiore v Benečiji (972 m). Tu so nas lepo pozdravili domačini, ki so bili kar presenečeni nad tem, da gredo invalidi na goro. Pred začetkom pohoda je pohodnike pozdravila predsednica Planinskega društva Benečija, gospa Luisa Battistig. Spoznali smo tudi planinskega vodnika Simona, ki nas je vodil na goro, jamarja in nasploh "multifunkcionalnega" Markota ter "vsevedno" Silvijo. Kot vedno je InPlaninec pripravil paleto pohodnih variant, tako da je vsak lahko izbral pot, ki je ustrezala njegovim telesnim in psihičnim zmožnostim.

Gibalno ovirani so pot začeli pred cerkvijo v vasi Matajur in se po asfaltni cesti (3,6 km) povzpeli do zavetišča Rifugio Pelizzo (1320 m). Ostali pohodniki, telesno bolje pripravljeni, so lahko nadaljevali pot vse do vrha Matajurja ali do Doma na Matajurju, nato pa se ponovno spustili do zavetišča, kjer so se vsi skupaj okrepčali in družili.

Pohoda v okviru akcije GOGO se je udeležilo 20 pohodnikov, večinoma z električnimi invalidskimi vozički. To je bilo nekoliko manj kot običajno – predvsem zaradi dveh razlogov: omejene dostopnosti sanitarij in previdnosti ob vremenski napovedi. Mobilnih toalet iz Slovenije v Italijo ni bilo mogoče dostaviti, najem tamkajšnjih pa je misija »nemogoče«. Vremenska napoved je sicer obetala lepo vreme, a mnogi so vseeno raje ostali previdni. Nekateri udeleženci so imeli tehnične težave tik pred ciljem, vendar jih je spremljevalni kombi varno pripeljal do končne točke.

Brez prostovoljcev to seveda ne bi bilo mogoče – hvala vsakemu posebej za moč, srce in čas. Prostovoljci so bili iz vrst tabornikov, planinskih društev, Zavoda Manipura ter tudi pohodniki invalidi, ki niso zmožni daljših pohodov ali, ker pač rajši pomagajo nam gibalno oviranim. Vsem je bilo fajn. Vsi skupaj smo šli v svojem ritmu, brez priganjanja, a z veliko medsebojne spodbude. Vsak udeleženec je bil slišan, viden in vključen. Po poti smo poslušali pogovor, tišino, smeh ... in naravo.

Ker smo hodili po cesti, smo postavili opozorilne znake, bili dobro opazni in vse mimoidoče – tako voznike kot kolesarje – spoštljivo pozdravljali.

Lepo je bilo videti pohodnike, kako so se v svojem tempu vzpenjali po travniku in kamniti poti proti vrhu – vsak s svojo močjo in svojimi pričakovanji. Med njimi so bili slepi, slabovidni, gluhi, amputirani, dolgotrajno bolni, gibalno ovirani in številni prostovoljci. Bili so kot pisano cvetje na planini – vsak s svojo edinstvenostjo, vsi skupaj pa čudovita celota. Ob poti smo občudovali bele marjetice, zlate šentjanževke, elegantne lilije in nežno bodiko. Kot da bi narava posejala svojo lastno inkluzijo – raznoliko, čudovito in popolno takšno, kot je.

Na vrhu so bili pogledi na hribovje v ozadju naravnost osupljivi – med razglednimi točkami je tudi marsikateri cilj za prihodnje pohode.

Ustvarjamo priložnosti za inPlanince, za vsakogar. To ni le pohod – je gibanje,« je poudaril Jurček Nowakk, letošnji prejemnik Nagrade Republike Slovenije za prostovoljstvo za izjemne dosežke na področju prostovoljstva, njegove promocije in razvoja.

Dogodek se je zaključil z druženjem, izmenjavo doživetij in evalvacijo, kjer so udeleženci predlagali izboljšave za prihodnje pohode. Med njimi je bila tudi slepa udeleženka, ki je dejala:
»Danes sem prvič čutila, da mi ni treba ničesar dokazovati. Lahko sem bila preprosto – planinka.« O pohodu tudi v naslednji oddaji Tempo.

Vsak pohod InPlaninca je zgodba zase, a ta je bil še posebej edinstven – združil je planince iz Slovenije in iz zamejstva. Bil je mavrica različnosti, doživetij, zmožnosti, ciljev in želja. Vključeval je vsakogar, ne glede na čutne, telesne ali druge posebnosti. Vključeval je vsakogar, ki si je želel začutiti naravo in se povezati v skupnost.

V tej mavrici nas je bilo več kot 100, ob podpori številnih predanih prostovoljcev.

Z veseljem že pričakujemo naslednji pohod v sklopu akcije Skupaj v hribe.

Gore ne ločujejo – gore povezujejo.