V soboto, 29. junija 2025 je bil vroč dan. Termometer je že zjutraj kazal 31 °C, a nas ni ustavil. Ni ustavil poguma, veselja in notranjega vzgiba biti skupaj v naravi, v gibanju, v pristni človeškosti. Zjutraj smo se zbrali pred Stella barom na Igu. Že ob prvih pozdravih je bilo jasno: danes ne hodimo le po poteh, danes hodimo drug k drugemu.
Pot 1 – z odhodom ob 8.30, nas je vodila po bližnjih vrhovih, skozi gozdne poti in postankih, ki so pomenili več kot počitek. Bili so prostor za klepet, deljenje zgodb, pogled v oči, ki razume.
Pot 2 - (GOGO), z odhodom ob 9.30, je bila krožna, razgibana, prijazna tudi za tiste, ki potrebujejo bolj enakomeren teren, to je za osebe na invalidskih vozičkih. Prijetna pot, različna, a prevozna podlaga, mirna okolica, zadosti senčno in predvsem lepa narava, vse to smo imeli. Vročina je bila del izziva in tudi opomnik, da je včasih dovolj že roka, ki ponudi vodo, senca pod drevesom ali nasmeh mimoidočega. Ta dan nas je spomnil, da vključevanje ni zgolj beseda ampak je praksa, je skrb, je odprtost, da se hvaležnost skriva v malih stvareh, v korakih, ki jih delimo z drugimi, ne glede na ritem ali dolžino poti in da skupnost raste tam, kjer nihče ni odrinjen, kjer ima vsak prostor, kjer se poslušamo. Hvala vsem, ki ste danes hodili z nami! Hvala vsem, ki vsak na svoj način gradite mostove, ne zidov. In hvala naravi, da nas sprejme take, kot smo.
Nataša Privošnik