MTB ali gorsko kolesarjenje je zelo popularno. Nič drugače ni tudi med kolesarji invalidi. Z razvojem opreme se premikajo tudi meje. Sedaj je na voljo že precej gorskih koles na ročni pogon, ki s pomočjo elektrike omogočajo tudi ročnim kolesarjem, da se podajo na prave MTB pustolovščine. Nič drugače ni med ročnimi kolesarji Zveze paraplegikov Sloveniije, ki iz leta v leto osvajajo težje dostopna območja.

V letošnjem juniju pa smo se člani kolesarske sekcije Zveze paraplegikov Slovenije podali na prav posebno dogodivščino v Bosno in Hercegovino. Ideja za takšno pustolovščino je počasi zorela in se lansko leto začela uresničevati na prvem sestanku, ko smo se dobili z Matijo in Andrejem, ki sta nam predstavila mogoče trase in izrazila pripravljenost, da nas po teh trasah tudi popeljeta. Priprave so tako lahko stekle.

Peter se je pozanimal kako je z nastanitvami in kam je možno z avtodomi. Število članov ekipe se je ustavilo pri osem. Za vodenje, servis na terenu in še marsikaj sta skrbela Matija Ščurek in Andrej Zeme, pri vsem mogočem nam je pomagal Luka Cerar, ročne kolesarje pa smo zastopali Peter Cerar, David Razboršek, Matej Lednik, Gregor Habe in Aleš Povše.

Da sta Matija in Andrej spoznala naše fizične sposobnosti in kaj ročna kolesa sploh zmorejo, smo v mesecu maju organizirali spoznavno kolesarsko turo, ko smo kolesarili po hribih Zasavja po številnih brezpotjih in jima dokazali, da smo pripravljeni na naš podvig.

Pot v Bosno se se je začela v petek 6. junija, ko smo z dvema avtodomoma krenili na pot. Kolesariti smo pričeli naslednji dan. Načrtovali smo manjšo turo po Trebeviću, da se malo ogrejmo pred pravimi turami. Trebević je 1627 m visoka gora nad Sarajevom in je priljubljena izletniška in turistična točka. Na njem je bila za potrebe olimpijskih iger zgrajena bob steza. Z mestom ga povezuje tudi žičnica.

Naša tura se je začela malo iz Sarajeva ob glavni cesti, po kateri smo se povzpeli na dobrih 1000 m visoko. Po okrepčilnem postanku smo se odpravili do začetka bob steze, kjer so se vsi razen mene po njej tudi spustili. Bob steza je dolga 1,3 km in ima 13 ovinkov. Višinska razlika pa je dobrih 90 m. Danes je popisana z grafiti in polna sprehajalcev in kolesarjev. Sledil je še spust po strmi kolesarski stezi v dolino in kolesarjenje po ozkih in strmih ulicah obrobja Sarajeva. Za ogrevanje čisto dovolj.

V večernih urah smo nato prispeli v Planinsko turistični dom, Jalašca blizu Kalinovika, ki je bila naša prva postojanka in začetek naših naslednjih dveh kolesarskih tur. Zelena gora je že čakala na nas.

Zelena gora ali kot ji tudi pravijo »Kraljica planin«, je priljubljena destinacija za planinarjenje in druge športne dejavnosti. Razteza se na 160 km2, ki so prekriti z gozdom in zelenimi livadami. Nahaja se v sklopu Nacionalnega parka Sutjeska, ki je najstarejši in največji v Bosni in Hercegovini. Zelo poznana je po svojih osmih jezerih poznanih pod imenom »Planinske oči«. Gre za res neokrnjeno naravo, ki ponuja neverjetne razglede in nikogar ne pusti ravnodušnega.

V nedeljo nas je pot vodila do mesta Kalinovik in nato od tam v neokrnjeno naravo proti Kladopoljskemu jezeru, ki leži na višini 1380 m. Jezero je dolgo okoli 250 m in široko 100 m. Ob poti so na Kladovem polju tudi Stećke, oziroma nekakšni spominski kamni v spomin Čengiča Bare.

Vzpon je potekal po precej slabi poti, po sami planoti pa smo kolesarili po prostranih travnatih površinah. Na naši turi razen nekaj živine in zelo redkih posameznikov nismo srečali nikogar. Skupaj smo ta dan prekolesarili okoli 50 km in naredili približno 1200 višinskim metrov vzponov. Na poti smo bili več koz osem ur.

Naslednji dan smo se podali v drugo smer in skoraj celoten čas kolesarili po različno zahtevnih gozdnih makadamskih poteh do našega cilja »Orlovačkega jezera«. Jezero leži na višini 1438 m in je dolgo 350 m ter široko 100 m. Obdajajo ga vrhovi kot so Orlovac, Orlovača in Bregoč. Še en dan neokrnjene narave, ki kar buhti od zelene barve. Tokratna tura je bila dolga nekaj čez 40 km, ob tem pa smo zopet premagali tudi več kot 1000 višinskih metrov.

Sledila je večerna selitev v Tjentište v kamp Sutjeska, kjer sta nas že čakala Matej in Grega, ki bi se nam morala pridružiti že dan prej, ampak sta potovala nekoliko dlje kot sta načrtovala, pa še malo sta zašla in odločila sta se, da na nas počakata kar v kampu Sutjeska.

V torek zjutraj smo se podali na naš najtežji vzpon, ki je bil dolg kar 16 km v veliki večini po neasfaltirani poti. Kolesarili smo v pragozdu Peručica, ki je največji v Evropi. Površina tega enkratnega pragozdnega rezervata, ki je nastal pred približno 20 tisoč leti v ledeni dobi, znaša približno 1300 hektarjev. Je ovalne oblike, dolžine šest in širine približno 3,5 kilometrov. Perućica je v največjem svojem delu neprehodna za ljudi! Nahaja se v samem podnožju gora Volujak in Maglić, v njenem srcu pa je izvir najlepšega slapa Skakavac, višine 80 metrov, čigar voda, zdaj kot Perućki potok, gre v reko Sutjesko. V pragozdu Perućica rastejo najvišja stebla v Evropi, ki so pogosto višja od 50 in 60 metrov! Prevladujejo smreka, jelka, omorika, beli in črni bor, v skupnosti z bukvijo, javorjem in jesenom. Kot pravi orjaki so uradno izmerjena tri stebla treh omorik, »treh sester«, visokih 65 metrov, njihova starost pa je ocenjena na več sto let. Za kakšen pragozd gre, govori še vedno živa zgodba o elitni enoti nemške vojske, ki je leta 1943 v znanem »Boju na Sutjeski« neprevidno vstopila v pragozd Perućica in nikoli ni prišla ven.

Ko smo se enkrat povzpeli skoraj 1700 m visoko smo ostali brez besed. Naš cilj, planina Prijevor, ki se nahaja pod najvišjo goro Bosne in Hercegovine Maglić, kamor smo prikolesarili po štirih urah, ponuja res neverjeten razgled, ki se ga ne da opisati. Pogledi na gore treh držav (Bosne in Hercegovine, Črne Gore in Hrvaške) so se nam prikazali v vsej svoji lepoti. V tem čudovitem okolju smo si privoščili malo daljšo pavzo in nato je sledil še adrenalinski spust nazaj v dolino.

Ker nas je počasi ujela tudi utrujenost, smo naslednji dan izkoristili za turistično kolesarjenje po dolini reke Sutjeske. Obiskali smo spomenik v spomin na partizansko bitko v 2. svetovni vojni, si ogledali največji bazen v nekdanji državi, ki se je polnil direktno iz reke ter uživali s sproščenem vzdušju v lepem naravnem okolju. A številni objekti žal propadajo, ampak kažejo se že prvi zametki, da se življenje v dolino ponovno vrača.

Zvečer je sledila vrnitev na goro Trebević nad Sarajevom, kjer smo v naših avtodomih tudi prespali. Naslednji dan smo bob stezo preizkusili še Matej, Grega in jaz in s tem se je naša Bosanska avatura tudi zaključila.

Za konec mogoče še tole. Na pot smo se podali 4 paraplegiki, 1 tetraplegik in 3 spremljevalci s tremi avtodomi, ki so nam omogočali več fleksibilnosti, kot bi nam jo neka druga namestitev. Ročna MTB kolesa so precej velika in kar nekaj tetrisa je bilo potrebnega, da smo imeli dovolj prostora. Potrebno je bilo sicer nekaj prilagajanja, ampak z dobro organizacijo se težave vedno premagajo. Na samih lokacijah pa smo koristili tudi lokalne nastanitve. Večje okvare nas tokrat k sreči niso doletele, za manjše pa smo sproti poskrbeli.

Glede na to, da je še ostalo marsikaj kar smo tokrat zamudili, se verjetno v Bosno in Hercegovino še vrnemo tudi v prihodnosti.

Za konec še hvala Zvezi paraplegikov Slovenije za nove zastavice in pomoč pri nakupu dresov, ter Zavodu Vozim in Društvu paraplegikov jugozahodne Štajerske ter podjetju Vodoterm, ki so prav tako pomagali. Hvala tudi Andreju in Matiji, ki sta si upala z nami ter seveda Luki, ki nam je bil vedno na voljo za kakršnokoli pomoč. Hvala tudi ostali ekipi in upam da kaj podobnega še ponovimo.