Franc Avberšek

Franc Avberšek se je rodil 3. aprila 1947 v Velenju. Že v zibelko mu je bilo položeno, da bo rudar, poklic pa je spoznaval od svojega očeta rudarja in na počitniški praksi že od osnovne šole naprej. Po študiju je kot magister rudarstva deloval na vodilnih mestih v energetiki, med drugim kot direktor Premogovnika Velenje in nazadnje kot poslanec Državnega zbora Slovenije in minister za energetiko.
Vedno pa ga je navduševala tudi umetnost. Kot poslušalca, klasična in jazz glasba, aktivno pa likovna umetnost. Že v zgodnji mladosti je risal, kasneje pa kiparil in rezbaril. Zadnjo leseno skulpturo je ustvaril le tri tedne pred poškodbo.
Junija 2015 je nedolžen, a usoden padec s češnje na domačem vrtu skoraj končal njegovo življenje. Več mesecev je viselo na nitki, po končani medicinski rehabilitaciji pa je z ogromno volje in v najboljši možni oskrbi v krogu svoje družine napredoval do te mere, da se je ponovno vrniti k umetnosti.

Jeseni leta 2016 je (na pobudo našega slikarja Vojka Gašperuta) s čopičem v ustih potegnil prve poteze. Ker ima zaradi izredno visoke poškodbe vratne hrbtenjače, gibljiv le vrat in ramena, mu pri mešanjem barv in postavljanjem platna pred čopič, pomaga žena. In tako v krogu številne družine živi dokaj družabno in ustvarjalno življenje. Če so v njegovih delih pred poškodbo prevladovali rudarski motivi rezbarjenja v lesu, so pri slikanju z usti njegov pogost motiv drevesa. Ob tem dodaja: »Tako kot jaz živijo povsem na mestu, a vseeno neprestano rastejo. Kljub skrajšanim vejam se je moč upirati dežju in nevihtam ter slaviti življenje. Kljub omejitvam, tudi najtežjim, se ga je treba veseliti, ker je dragoceno. Je pa res, da sam to zmoreš bistveno težje, kot če ti daje moč družina, ki je s teboj.«

Umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka mag. Milena Koren Božiček je o likovnem ustvarjanju in delih slikarja zapisala: »Začetki so bili okornejši, a polni optimističnega kolorita in prostranstva pokrajin v različnih letnih časih. Tako kot je napredovala njegova rehabilitacija, tako so vidni napredki tudi v slikanju. V najbolj čutečih delih čopič obvlada do skoraj neverjetne veščine metjêja. Tematiko v sicer kratkem času ustvarjanja spreminja skoraj po enaki dinamiki, kot se je odvijalo njegovo življenje. Kompleksna miselnost ljubitelja narave in poznavalca gospodarstva se prepletata v barvitih izražanjih z barvami akrila na platno. V zadnjem ciklusu, ki je nastal v tem letu, pa naše oko pomirjajo rajski pogledi na množico dreves, njenih senc in mirnega utripa njenih prebivalcev in redkih sprehajalcev.«

Prvo samostojno razstavo njegovih kiparskih in rezbarskih del ustvarjenih pred nesrečo in slik, ki jih je ustvaril s čopičem v ustih, je imel od decembra 2017 do aprila 2018 v Velenju. V maju 2018 se je pridružil skupinski likovni razstavi osmih avtorjev, ki slikajo z usti, tudi v Velenju. Na njegovo veliko veselje pa je 1. septembra 2020 postal štipendist Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami (VDMFK).
Naše slikarje, ki so člani VDMFK lahko spremljate tudi na spletni strani Založbe UNSU.