ZGIBANKA-1  -  ZGIBANKA-2

Jani Bevc se je rodil 25. junija 1951 na Jesenicah, po usodnem skoku v morje pa pri sedemnajstih letih postal tetraplegik. Po medicinski rehabilitaciji je nadaljeval šolanje in končal višjo ekonomsko šolo v Ljubljani. Žal, pa se je njegova ustvarjalno slikarska pot na dan kulturnega praznika 8. februarja 2008, nepričakovano prekinila. Začela se je na likovni delavnici, ki jo je pod vodstvom akademskega slikarja Milana Eriča, Zveza paraplegikov Slovenije organizirala že leta 1981.

Takrat je čopič še lahko držal z roko in je najraje upodabljal portrete. Z leti se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo zato je s slikanjem prekinil, leta 2002 pa ponovno začel obiskovati slikarske delavnice, ki so jih vodili Mladen Stropnik, Jože Potokar in Rasso Causevig. Začel je slikati s čopičem v ustih. Jani se je v začetkih svoje likovne poti ukvarjal z risbo in grafiko, kasneje pa je začel ustvarjati z oljnimi barvami. Motivno je posegal na vsa področja, od tihožitij, žanrov, vse do figuralike. Vseskozi pa so ostali njegovi najdragocenejši biseri – krajinske slike.

»Jani Bevc v svojih delih v zabrisanih tonih pričara pravo umetniško prelivanje barv, pa naj bo to v podobah tihožitja ali krajine. Njegove prosojno tople barve, ki se vežejo na čutenje človeka, se odražajo v vseh njegovih slikah. Po nekoliko daljši slikarski karieri je v njegovem slikarstvu že moč opaziti sledi raznim vzorom in vplivom. Večkrat je poudaril, da se še vedno uči, uči predvsem gledati. Tako je v njegovih slikah doživljanje narave pogosto pogojeno. Ne toliko s slikarjevim osebnim razpoloženjem, kot s slikarstvom določenih slovenskih umetnikov, ki jim je Jani Bevc s predanostjo sledil. Eden takšnih vzornikov je, glede vživljanja v notranjske motive s Cerkniškega jezera tamkajšnji domačin, priznani in priljubljeni slovenski slikar Lojze Perko. Lahko bi morda še koga prepoznali.

Slikar Jani Bevc je pri upodabljanju idealiziranih krajinskih motivov vsekakor usposobljen, da skuša podati že tudi osebno razpoloženje. Tako kot večina na realistično odslikavanje narave vezanih slikarjev, se tudi on pri komponiranju motivov zateka k vzorcu z visoko ali vsaj v sredino slike postavljenim horizontom. Z linearno diagonalo speljano potjo v naravi ali z nizom hiš ali dreves gradi vtis globine in prostranosti. Včasih, ob pogledu na strnjeno mestno arhitekturo ali meglico zaviti drevored, ostaja v mehkobnosti ozračja prepoznavnost motiva praktično zabrisana. 

V nekaterih slikah pa so motivi lahko tudi trdneje in perspektivično bolj jasno izrisani. Lesket vode z odsevom neba ali zrcaljenje košatih zelenih krošenj dreves na gladini reke, dajejo vtis miru in tišine, govore o lepoti narave, do katere ima Jani Bevc neglede na vezanost na invalidski voziček, povsem enak dostop kot drugi slikarji.
Zato nas ustvarjeni niz slik Janija Bevca nagovarja na način in s slikarskim jezikom, ki se v ničemur ne razlikuje od slikarskih stvaritev, ki niso usodno vezani na nedvomno zelo zahteven postopek slikanja z usti« - meni umetnostni zgodovinar prof. dr. Mirko Juteršek.

»Janijeva slikarska pot ni bila dolga, tudi število del, ki so na njej nastala, ni veliko. So pa mnoga med njimi odmevna in za seboj zapuščajo globoko sled. Motivno gre v njegovem opusu predvsem za pejsaže in vedute. Kadriranje pokrajine kroži v polju tradicionalnega, tako da horizont dvotretjinsko deli platno, skozi večplansko pokrajino pa je potegnjena prostorska diagonala, bodisi v obliki reke ali poti, ki nas vodi v globino slike. Sporadično se med Janijevimi slikami pojavljajo tudi tihožitja ter figuralne kompozicije, pa vendar dominira krajinska motivika, ki ostaja  najmočnejša tudi v svoji izraznosti.
Umetnost slikanja je Jani hitro osvojil in dosegel nivo, na katerem je lahko v motive svojih slik že kmalu vnašal pripovedno in lirično,pritajeno simbolno sporočilnost. Skozi slike lahko vidimo v njegovo nežno, pesniško srce. Razkriva se nam skozi izbor motivov narave, ki neokrnjena počiva v svoji večnosti in spokojna ter ostaja nedosegljiva hrupnemu vrvežu vsakdanjika.

Vse skupaj je le privid, iluzija, skozi katero nam Jani prikazuje svoj odnos do sveta. Vsaj toliko, kot so njegove slike posnetki motivov, so namreč tudi podoba njegove notranje pokrajine. Očara nas iskrenost, s katero razgalja tudi svoja najgloblja čustva, in naglas zastavljena vprašanja negotovosti usode. Vseskozi pa lahko sledimo optimistični veri v jutri, v svetlejšo in boljšo prihodnost, v življenje. Tudi na najbolj otožnih slikah, vodi pot naprej… kot tudi izza najtemnejših horizontov preseva svetloba.

Pri slikanju motivov avtor ni zavezan dosledno upoštevati realnosti. Z deformiranjem v odtenkih, lahko z barvami zapiše svoja čustva in občutenja. Če razpnemo mavrični lok preko Janijevega opusa, lahko vidimo, da je od temnejših, bolj ubitih tonov, prešel tudi na drznejše, naravno sveže barvne orkestracije, ki odražajo spremembe v njegovem odnosu do življenja. Simbolna sporočilnost barv je ubrana v skladnost motivne sporočilnosti ter širše, v celoto Janijevih del. Na ravni posamezne slike, pa se Janijevo čustveno razpoloženje odstira tudi skozi toplo-hladno razmerje barv.

Poteze, s katerimi je barve nanašal na napeto opno platna, so elegantne, prelivajoče in vselej zabrisane… Zabrisanost potez pa ustvarja vtis pokrajine, ki lebdi v neki sanjski kopreni, odmaknjena otipljivosti. Pokrajine, v katere ne vstopamo s telesom, kajti svoje življenje živijo v mislih in spominih…
Neskončnost življenjske energije, ki jo je Jani tako vztrajno vnašal v svoje delo, bo za vedno ostala shranjena v slikah. Njihova lepota je kakor topla beseda, dana na voljo vsem. Tistim, ki smo ga poznali, pa Janijeve slike služijo tudi kot medij, preko katerega ponovno lahko zaživi v naši sredini« - absolvent umetnostne zgodovine Jaka Racman.
Jani Bevc je bil od leta 2004 štipendist mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo usti ali nogam in član Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine.