Dominik Lozar se je rodil 6. avgusta 1999 v Novem mestu, zdaj pa živi in ustvarja v vasici Butoraj blizu Črnomlja. Pri šestnajstih letih si je v razposajeni mladosti in ponesrečenem ter nedolžnem skoku usodno poškodoval hrbtenjačo v vratnem delu. Postal je težko poškodovan tetraplegik s hudimi posledicami. Takrat se mu je, kot radi rečemo, življenje postavilo na glavo in ni vedel kaj ga čaka v prihodnosti. Po poškodbi in medicinski rehabilitaciji se je včlanil v Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja.

V letu 2017 je v Novigradu spoznal starosto med slikarji tetraplegiki in prvega našega polnopravnega člana VDMFK Vojka Gašperuta - Gašperja, ki mu je takoj začel govoriti o slikanju z usti. Takrat je prvič slišal, da to sploh obstaja. Vojko mu je razlagal kaj vse se da doseči s slikanjem s čopičem v ustih in da se lahko nariše vse, tako kot z rokami, ali pa še boljše! 
Dominik je bil pred poškodbo zagret športnik, umetnost in slikanje pa ga niti najmanj ni zanimalo. Iskreno, tudi če se je kdaj potrudil, je bil njegov izdelek med slabšimi v razredu. In tako je Vojku takoj odvrnil, da slikanje ni za njega in da najverjetneje ne bo slikal. A Vojko tega ni hotel niti slišati. Še naprej ga je vztrajno prepričeval, naj vsaj poskusim. Naposled je pritrdil, da bo poskusil, kljub temu, da je takoj vedel, da do tega ne bo prišlo. Še vedno je bil trdno prepričan, da slikanje ni za njega in da slikal ne bo. Vojko mu je pustil vizitko in rekel, da ga lahko kadarkoli pokliče. S tem se je misel na slikanje končala. Vizitka se je »izgubila,« obrnilo se je celo leto, na slikanje pa se ni niti enkrat spomnil. Vse dokler na obnovitveni rehabilitaciji leta 2018 v Pacugu ni srečal drugega slikarja na vozičku, ki ga je prav tako nagovarjal, naj poizkusi s slikanjem. To Benjamin Žnidaršič, tudi polnopravni član VDMFK in tudi njemu je odvrnil da slikal ne bo. Tako je ostalo še kar nekaj časa in vedno, ko se je srečal s kakšnim slikarjem je dobil isto vprašanje: »Si že poskusil s slikanjem?«
V Pacugu je spoznal še tretjega slikarja člana VDMFK, zdaj že pokojnega Gregorja Janežiča. Gregor je imel podobno poškodbo, in ko je Dominik videl kako hitro napreduje, se je končno le odločil, da s slikanjem poskusi tudi sam. Udeležil se je tradicionalne slikarske delavnice v Novem mestu kamor sta prišla tudi Gregorjeva starša in s seboj prineslo njegovo slikarsko stojalo.
Takrat so se odločili, da stojalo poklonijo Dominiku. Sprejel ga je precej čustveno in sam sebi obljubil, da je čas, da prime čopič z usti in se loti dela.
Začetki so bili precej težki saj ni imel nobenega predhodnega znanja, vendar je presenetljivo hitro osvojil določene tehnike slikanja s čopičem v ustih.
Že prvo sliko je poslal Vojku Gašperutu, ki je tako postal nekakšen mentor na daljavo. Nestrpno je pričakoval njegov klic, ki pa je bil precej kritičen. To ga ni potrlo, ampak še dodatno motiviralo. Učil se je na napakah in se izpopolnjeval. Še zdaj mu pošlje skoraj vsako sliko in z veseljem sprejme vsako kritiko. Čeprav drugi hvalijo njegov napredek, sam nikoli ni zadovoljen in je dokaj samokritičen.
Po tistih trdnih odločitvah, da nikoli ne bo slikal in da nikoli ne bo slikar, je dokončno spoznal, da pripada slikarjem, ki slikajo s čopičem v ustih. V to ga je še bolj prepričal Vojko, ko mu je napisal: »Edina napaka na tvoji sliki »Breze« je ta, da na njej nisem podpisan jaz!« Zdaj je slikanje postalo njegova strast brez katerega si ne zna predstavljati vsakdana.
Dominik Lozar je zelo hitro napredoval in njegova dela so dosegla tako kvaliteto, da sta z Vojkom začela razmišljat o vlogi za članstvo v VDMFK. Dominik je poslal ustrezne slike, video in bil  v Mednarodno združenje slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, kot štipendist sprejet 1. marca 2023.