V prostorih knjižnice Ksaverja Meška je 1 septembra 2022 potekalo odprtje razstave z naslovom Podobe narave in volje duha. Istočasno pa je bila otvoritev 15. Festival drugačnosti.
Ne gre za običajno likovno razstavo. Gre za predstavitev ustvarjalca del, Franca Avberška, iz Velenja, naslikana z usti in njegove zgodbe s posebno sporočilnostjo.
Avtor slik je bil uspešen gospodarstvenik, politik, predan planinec, lovec, humanitarec, ljubiteljski kipar in ljubeč družinski mož, oče in dedi. Zaradi na videz nedolžnega padca z domače češnje je postal tetraplegik, ki je bil paraliziran od vratu navzdol, a z jasnimi mislimi in neverjetno voljo do življenja. A je že v prvem letu težke rehabilitacije odkril, da se z umetnostjo lahko ukvarja tudi v tako težkem stanju. S pomočjo ženine asistence je začel slikati z usti in že v prvem letu postal član združenja UNSU ter štipendist in član VDMFK, svetovnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami. V omejenem obsegu, ki ga je dopuščalo obdobje korone, je delal tudi pod usmeritvami in motivi priznanega akademskega slikarja Gregorja Pratnekerja.
Francu Avberšku se je odprl nov svet, dobil je nov motiv, da je lahko v krogu vseh živel, kar se da ustvarjalno in polno življenje. Če so v njegovih delih pred nesrečo prevladovali rudarski motivi kiparjenja v lesu, so bila pri risanju z usti njegov pogosti motiv drevesa. Rad je rekel, da tako kot on sam živijo povsem na mestu, a kljub temu neprestano rastejo. Vsemu navkljub je še vedno znal in zmogel naslikati sončne motive življenja in narave okoli sebe, tudi kritično, kjer je bilo treba. Franci je bil vesel, da je svoja dela že v času korone lahko pokazal someščanom, s katerimi je tako rad živel. Ne na klasičen način, ampak opremljena s poezijo, ki jo je imel tako rad.
Razstavljal ni zaradi sebe, ampak da bi vse okoli sebe, zdrave in manj zdrave, spodbudil, da ne obupajo.
Ker je tudi v tako težkem stanju, kot je bilo njegovo, mogoče vztrajati in se življenja veseliti in prebiti meje nemogočega. Žal ga je kruta usoda zopet zaustavila, in to za vedno.
Slednje je z izbranimi besedami podala soavtorica postavitve razstave Mojca Ževart. Povezovalni del dogodka je imel Stojan Rozman iz Društva paraplegikov Koroške, pozdravni nagovor in slovesno otvoritveno povabilo podžupanja Martina Šisernik in za kulturni del je poskrbela z igranjem na citre in petjem avtorjeva vnukinja Eva Avberšek. V sklepnem delu programa nas je nagovorila avtorjeva žena Alenka. Izrazila je zadovoljstvo, da je bilo mogoče tokrat razstavo po štirih predstavitvah v času korone končno tudi primerno otvoriti. Žena želi s Francijevimi deli in njuno zgodbo pomagati ljudem, ki jih usoda hudo preizkuša. Jim pokazati, da se da zaživeti drugače in lepo tudi takrat, ko bi najraje obupali. Vesela bo za slehernega med njimi ali vami, ki mu bo težka pot navzgor zaradi tega vsaj kanček lažja.
Otvoritev se je zaključila s šopki cvetja, ki jih je gospa Alenka podarila nastopajočim, s »šopkom narave«, ki ga je njej podarilo Društvo, ter s prijaznim klepetom vseh sodelujočih.
Razstava bo na ogled do 19.09.2022.