Življenjska pot Gordane Kitak se je začela 8. novembra 1955 v Rogaški slatini, žal pa prezgodaj končala 30. marca 2025.  Kot članica od leta 1980 je aktivno delovala v Društvu paraplegikov jugozahodne Štajerske.
Poleg pesništva jo je zanimata mistika in astrologija. Predvsem pa globina človeške duše. S poezijo se je prvič spogledovala kot najstnica, nadaljevala pa veliko pozneje. Zato je njena poezija drugačna, saj jo je zaznamovala njena težka življenjska pot. Spraševali so jo zakaj ne piše veselih pesmi. Pravi, da so pesmi sporočilo njenega stanja duha in da si vsak lahko v njih poišče odgovor, zakaj so takšne kot so.
Gordana Kitak se je s poezijo in književnostjo ukvarjala iz hobija, iz sence. Ni želela pozornosti in publicitete. Zavedati se moramo, da nam pesnica v svoji poeziji ne želi odpreti vrat nekaterih neodkritih poetskih svetov. Gordana je pisala svojo poezijo, ki je odkrivala svojo življenjsko stvarnost. Njene pesmi so njena izpoved dogodkov, ki so se ji zgodili v življenju. Ne glede na to, da je bil njen pesniški slog preprost in še ne do konca izoblikovan, je jemala besede kot stvari na dotik rok. Njene pesmi lahko prebirate v pesniški zbirki POGLED V SANJE.

 PUSTITE ME SAMO NOCOJ

 Zaklepam razum in srce,
imata različna hotenja.
Vseeno se vračajo spomini življenja.
Pustite me samo nocoj.

Krošnje dreves ovija že mrak,
v temino noči bi utonila.
Kot ptica s perutjo spomine bi skrila.
Pustite me samo nocoj.