Utrdimo in ohranimo zdravje

Zametki obnovitvene klimatske rehabilitacije sežejo daleč nazaj v leto 1968, ko sta jih začela uresničevati prim. Slobodan Grobelnik iz takratnega Zavoda za rehabilitacijo invalidov (ZRI) v Ljubljani in njegov prijatelj prim. Martin Horvat iz Ortopedske bolnišnice v Rovinju. ZRI je prvo klimatsko rehabilitacijo, kot smo jo takrat imenovali, za manjšo skupino paraplegikov in tetraplegikov pripravil v Pineti pri Novigradu v letu 1969. Ker pa so v Ortopedski bolnišnici blizu Rovinja že takrat imeli z valobranom urejen dostop v morje, sta omenjena zdravnika predlagala, da bi klimatsko rehabilitacijo izvajali v Rovinju. In tako je nekaj večjih skupin slovenskih paraplegikov in tetraplegikov v letih 1970 in 1971 bilo na klimatski rehabilitaciji v Rovinju. Terapijo smo imeli v bolnišnici, veliko pa smo se kopali in sončili. V toplih poletnih nočeh smo spali kar na veliki pokriti terasi, za vsako skupino pa smo na bližnji kmetiji pripravili tudi piknik z dobrotami na žaru. Danes se bolnišnica imenuje Prim. dr. Martin Horvat, obnovitveno rehabilitacijo pa koristijo avstrijski paraplegiki. Vendar pa bolniški režim in cena oskrbnega dne nista ustrezala, zato smo obnovitveno rehabilitacijo premestili nazaj v Pineto pri Novigradu. V prelepem obmorskem okolju smo jo izvajali vse do septembra v letu 1993, ko je Hrvaška v vse slovenske počitniške domove naselila svoje vojne begunce.

Obnovitvena rehabilitacija v Pineti – 1969 – 1993

Do septembra 1993 so skoraj vsi naši člani obnovitveno rehabilitacijo koristili v dveh ali štirih skupinah v idilični Pineti pri Novigradu. Bivali smo v bungalovih in enem izmed dveh objektov Otroškega okrevališča Kranj, skoraj 20 ležišč pa smo kasneje imeli tudi v našem Domu paraplegikov Pineta. V vsaki skupni je bila z nami medicinska ekipa (zdravnik, višja medicinska sestra, dve srednji medicinski sestri, dve fizioterapevtki, športni vaditelj, serviser invalidskih vozičkov) iz takratnega ZRI-ja in pa določena skupina laičnih spremljevalcev. Dan smo začeli z obveznimi dihalnimi in razgibalnimi vajami in nadaljevali s trimom po skupinah. Po razporedu so sledili zdravniški pregledi, fizioterapija, popravila vozičkov ter seveda kopanje in sončenje.

Po kopanju v popoldanskem času pa smo se veliko ukvarjali z različnimi športi, v večernih urah pa prirejali družabne večere. Hkrati so z nami letovali tudi otroci iz kranjskih občin in njihove vzgojiteljice. V posamezni skupini je bilo približno 400 otrok in 40 njihovi »tovarišic.« Veliko smo sodelovali in se odlično razumeli. Že takrat smo jih opozarjali na vzroke, ki so nas pripeljali na voziček, otroci pa so nam ob teh »izobraževanjih« vedno pripravili prisrčen nastop in vsem skupaj popestrili dan.

Prva leta smo v otroškem okrevališču Kranj obnovitveno rehabilitacijo izvajali v skoraj nemogočih razmerah. Sobe in sanitarije so bile prilagojene potrebam otrok, prelepa, skoraj deviška okolica in plaža pa z invalidskimi vozički težje dostopna.

Naša organizacija je v tistem času vložila vse napore, da nam je Pineta vsako leto postajala dostopnejša in prijaznejša. V dveh etažah v enem od stanovanjskih objektov smo preuredili in našim potrebam prilagodili sobe in sanitarije, uredili smo klančine in potke do plaže, asfaltirali košarkarsko in odbojkarsko igrišče, uredili in pokrili prostor zafizioterapijo in seveda urejali plažo, ki nam jo je morje preko zime vsako leta znova in znova uničevalo. No, končno so stezo v morje in plažo z ustreznimi in kvalitetnimi materiali le utrdili, da še zdaj kljubuje razburkanemu morju. Seveda so te adaptacije potekale postopoma, vsako leto po nekaj.

Skupine so spremljali tudi laični spremljevalci (predvsem študenti zdravstva in sociale), ki so težje gibalno oviranim tetraplegikom pomagali pri oblačenju, prevažanju, kopanju in osnovni negi ter vsestransko skrbeli, da so prav vsi kar najbolje sodelovali pri izvajanju programa. Vseh štirinajst dni so tesno sodelovali z nami in se iz naših težkih življenjskih izkušenj marsikaj koristnega naučili. In tako so se med nami spletla tudi številna in dolgoletna prijateljstva.

 V vsaki skupini smo pripravili nekaj družabnih večerov. Namesto večerje smo na račun kuhinje nabavili vse za dobrote za peko na žaru, ki so jih pripravili naši spremljevalci, postregle pa spremljevalke. Ob takih večerih smo pripravili bogat kulturni program z različnimi glasbenimi nastopi, šaljivimi igrami in tekmovanji. Velikokrat pa so te večere popestrili različni glasbeniki, pevci in igralci. Tone Fornezzi – Tof in Janez Hočevar – Rifle sta predstavila »Dobrega vojaka Švejka,« prepevala sta nam Marjana Deržaj in Rafko Irgolič, zabavala sta nas Dare Ulaga in Janez Škof in še nekateri, ki pa že nekoliko utonili v pozabo. Obiskali so nas tudi pomembni gostje, ki so se želeli prepričati kako poteka naša klimatska rehabilitacija. Nepozabni pa bodo ostali izleti z ribiškimi ladjami in sardelice, ki so jih ribiči pekli na ladji, mi pa zalili z istrsko malvazijo. Velikokrat pa so nam poslali nekaj »kašet« ribic, ki smo jih pripravili na večernem pikniku. Bili smo res dobri prijatelji.

Obnovitvena rehabilitacija v lepem obmorskem okolju pa ni bila pomembna samo za krepitev naše telesne moči in ohranjevanja zdravja. Bila je nekaj več. Obremenjeni z raznimi predsodki (posebej novejši mlajši člani) so med starejšimi, izkušenimi in vsega hudega vajenimi paraplegiki in tetraplegiki kaj kmalu spoznali, da življenje na invalidskem vozičku le ni tako hudo. V veseli in razposajeni družbi »starejših« paraplegikov, mladih spremljevalk in spremljevalcev, vzgojiteljic in vzgojiteljev, so se ti predsodki kaj kmalu razblinili. In tako je kar sama od sebe prišla tako težko dosegljiva samozavest. Ob tem pa prav gotovo ni zanemarljiv podatek, da je kar precej naših mladih članov v Pineti našlo svoje življenjske sopotnike.

Po zavzetju vseh počitniških kapacitet v Pineti in z nastanitvijo hrvaških beguncev pa smo bili primorani SOR izvajati v številih slovenskih zdraviliščih in termah. Razlika med obnovitveno rehabilitacijo v obmorskem okolju v Pineti in zdraviliščih je bila očitna. Zdravilišča so takrat vsekakor nudila boljši in učinkovitejši program terapije in kvalitetnejše udobje, toda vsi smo zelo pogrešali morje, kopanje in sončenje, predvsem pa družabne večere na katerih se je veliko prepevalo.