Zorica Razboršek - † - 2018 slikarka

 

ZGIBANKA

Zorica Razboršek se je rodila 26. septembra 1953 v Anhovem in je bila članica Društva paraplegikov severne Primorske. Po hudi bolezni je slikarske vrste zapustila 18. maja 2018.  Parapleginja je postala v letu 1973, ko si je v prometni nesreči poškodovala hrbtenjačo. Toda to ni bilo dovolj, usoda je še dvakrat kruto posegla v njeno življenje. Zorica je bila zelo talentirana slikarka. Upodabljala je krajine, živali, še posebej pa so lepa in zanimiva njena tihožitja. Rada je obiskovla likovne delavnice in veliko ustvarjala. Po tragedijah se je »vrgla« v svet slikarstva. Pod vodstvom mentorja akademskega slikarja Adela Seyouna je začela z oljno tehniko večjih in manjših formatov. Priključila se je likovni sekciji »Korad,« obiskovala pa je tudi likovne delavnice pri Zvezi paraplegikov Slovenije.

Likovna kritičarka Vanda Colja je zapisala: »Zorica ob odličnih mentorjih (Rasso Causevig, Jože Potokar) do ponatankosti spoznava čustven in psihološki naboj barv, ki v njenem izdelku koristijo, lahko pa tudi škodijo. Ljudje se na različne barve različno odzivamo. Vsa njena dela so na večjih platnih, kar zahteva več premišljevanja o pravilni kompoziciji motiva, uporabi ustreznih barvnih kombinacij, čeprav oljna tehnika, ki jo je za začetek izbrala, dovoljuje neskončne popravke. 

Kljub temu pa je odziv pri nekaterih barvah predvidljiv. Barve razvrščamo med tople in hladne. Tople so bolj poudarjene in so na videz bližje. Svetle tople barve pritegnejo in videti je kot, da se približujejo. Prav zato jih Zorica uporablja za poudarjanje pomembnih elementov postavitve. Hladne barve pa ne izstopajo in je videti kot, da se oddaljujejo. Zorica se je kaj hitro naučila gibanja barv in ozadja obarva v hladnih, ospredja pa v toplih barvah. Spoznala je tudi, da enakomerna uporaba toplejših in hladnejših odtenkov ni priporočljiva. 

Včasih pa prav taka kombinacija v skromnejših odmerkih ustvarja kontrast in poudarek. Že prvi vtis nas prepriča, da premišljeno uporablja zanimiv pojav barv med ospredjem in ozadjem s katerim dosega želen učinek. Slikarska dela Zorice Razboršek so razdeljena na več različnih razpoloženj in jih je težko zaobjeti in predstaviti v celoti. Zato lahko zaživijo le v posamezni obliki«.

Ustvarjalno pot Zorice Razboršek pa študent umetnostne zgodovine Jaka Racman vidi takole: »Zorica Razboršek je prizadevna in plodovita slikarka. Njen dosedanji opus je mogoče razdeliti na dvoje različnih obdobij. V zgodnjih delih je opazen vpliv mentorja, akademskega slikarja Adela Seyouna. Opredeljuje jih oljna tehnika z jasnimi barvami, natančno potezo čopiča in izjemno čisto izrisanostjo motivov. Že zgodaj se tudi pokažeta, tako občutek za materijo in voluminoznost, kot tudi za tako imenovani beg v prostor, ki pogledu narekuje gledanje v sliko. 

Prostor na sliki je dobro organiziran in uravnotežen. Izkazuje premišljeno kadriranje; kadar se pred nami razprostre pogled v krajino in duhovit smisel za aranžiranje, kadar gre za sliko tihožitja. Nikoli pa ni moč spregledati njenega smisla za poznavanje psihološkega naboja barv, ki izhajajo iz čustev in nanje tudi vplivajo. Tako barvna, kot simbolika rastlin ter občutena nota osebne izpovednosti, se med slikami iz tega, prvega obdobja, morda najbolj prepletajo na sliki Sončnice. Trdoživost oljke, ki ne klóne niti pod sunki burje ter morje sončnic, ki vztrajno obračajo svoje cvetove proti izviru svetlobe, na videz preprosto krajinsko podobo povzdignejo v medij sugestivne sporočilnosti.

V drugem obdobju pa se njen ustvarjalni razpon, tudi zaradi vpliva novih mentorjev, znatno razširi. Zorica se je spoprijela z novimi tehnikami in načini slikanja ter v veliki meri spremenila svojo izraznost. Kot bi šlo za lirične pastele, so poteze čopiča zabrisane in mehke, tako da mestoma učinkujejo kot raznobarvni kosmi vate, ki zibajoče naletavajo na platno. Vendar pa so to še vedno slike resnične pokrajine, s prepričljivimi naravnimi prvinami. Preseneti nas tudi s posrečenim mešanjem tehnik, ko na sliko Sečoveljske soline nanese tanko plast solinskega blata in sol, kar pripomore k pristnosti in originalnosti.

Zorica Razboršek je v svoji predanosti novi ljubezni – slikarstvu – dosegla tisti nivo obvladovanja tehnike, ko ob pogledu na sliko ne opazimo več najprej njene izvedbene dovršenosti, temveč ta vse bolj postaja le ogrodje mnogo globljim, vsebinskim razsežnostim, ki nezadržno stopajo v prvi plan. Močna čustvena angažiranost in nuja po izpovedi, so tiste kvalitete, ki nekaterim slikam dajejo presežno vrednost. Te slike imajo značaj dramatične, kontemplativne podobe, h katerim se moramo vračati, jih ponotranjiti in o njih poglobljeno razmišljati.

Ob tem se nam, plast za plastjo, razodevajo življenjske resnice, ki nas s svojo neposrednostjo zadenejo v srce. Temen gozd, oziroma mračna goščava, je starodavni simbol, arhetip človekovih življenjskih preizkušenj – kraj, kjer je posameznik nemočen, prepuščen na milost in nemilost nepremagljivim in večnim silam. Pa vendar nas iz te goščave vzpenjajoča pot vodi naprej, v sončno naravo in svetlemu dnevu naproti. Na tej stopnji slika sporoča tudi smisel Zoričinega slikanja. Življenjska pot mora, če se hoče nadaljevati, včasih najti izhod iz še tako temnih goščav in narediti ovinek v neznano.