Jožica Ameršek - slikarka

 

Jožica Ameršek se je rodila 13. marca 1947 v Sevnici in je članica Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. V devetem letu je zbolela za otroško paralizo, ki ji je pustila dokaj hude posledice. Že v osnovni šoli je rada risala in se zanimala za umetnost, resneje pa se je slikanja lotila po obisku likovne delavnice v Semiču, kjer so se izpopolnjevali slikarji paraplegiki in tetraplegiki.

Pod mentorskim vodstvom akademskega slikarja Benjamina Krežeta, akademskega slikarja Mladena Stropnika, grafika Jožeta Potokarja in likovnega pedagoga Rassa Causeviga, so v različnih tehnikah začela nastajati prva njena dela. Iskrena ljubezen do slikanja, ki vèje iz del Jožice Ameršek, nas lahko (če se ji prepustimo) popelje v čarobni svet barv in nas lagoma zaziblje v sanjavost lirične pokrajine. Avtoričino podajanje nekoliko romantizirane krajine, deluje pristno in doživeto, najverjetneje prav zaradi osebno občutene note. Jožica Ameršek s čustvi in predanostjo ustvarjanju premošča tisto, kar ji z likovnimi sredstvi še ni izrazno dosegljivo. Njen namen ni v tem, da bi se ožje slogovno opredelila, temveč v tem, da pridobi popolno suverenost pri izražanju v jeziku barve in poteze.

Na njenih slikah je moč čutiti iskreno željo po likovnem snovanju, ki izvira iz njene notranje, srčne naklonjenosti vsemu lepemu. Ideal lepote išče povsod, vedno znova pa jo najde v brezmadežni, naravni panorami. V prizadevanjih za kar največjo prepričljivost in verodostojnost naslikanega, skladoma s splošnimi slikarskimi načeli, Jožica Ameršek zvesto sledi klasičnim prvinam temeljnih izraznih sredstev – kompozicije in perspektive. Kompozicije njenih slik so uravnotežene, trdne in aranžirane. 

Nikakor ne gre za naključen pogled, a celotna postavitev vseeno deluje spontano. Zanimiv pa je tudi avtoričin pristop k problemu svetlobe in obravnave prostora. Pri tem se ne poslužuje klasičnega, sfumatičnega izginjanja barv – od toplih proti hladnim – v meglice na obzorju. Globino prostora dosega brez atmosferskih učinkov, le z izbiro ustreznih odtenkov in barv. Jasne in prečiščene barve ter dejansko enakomerna osvetlitev vseh prostorskih planov, ustvarijo sončne in optimistične pokrajine, iluzije idilične resničnosti.

Odprt in razgleden pogled, nas navdaja s pričakovanjem… Z zavedanjem naravne prvobitnosti življenja in presenečenj, ki jih prinaša s seboj. Zdaj preproste, spet drugič kompleksnejše, nas slike Jožice Ameršek lahko vedno znova prevzamejo in s svojo rastjo kvalitete tudi naznanjajo, da gre od nje še marsikaj pričakovati.

Absolvent umetnostne zgodovine Jaka Racman.