Jože Tomažič - slikar in filograf

 

ZGIBANKA

Jože Tomažič se je rodil 23. decembra 1950 v Brkinih in je član Društva paraplegikov Istre in Krasa. Zdaj živi in dela v Pivki. Izšolal se je za lesnega tehnika in bil do leta 1994 zaposlen v Perutninskem kombinatu Pivka. Po operaciji hrbtenjače leta 1992 ima nekoliko lažjo obliko spinalne poškodbe – paraparezo. To pomeni, da s pomočjo berglela hko hodi in mu na krajše razdalje še ni treba uporabljati invalidskega vozička.

»Čeprav me je življenje za nekaj prikrajšalo, me je ta izguba na nek način pregnetla, razsvetlila, in me s svojim nasprotjem oplodila, da sem nadaljeval na drugem področju. Moja delavnost in značaj sta se združila v posebni simbiozi in se še vedno srečujeta v moji tehniki ustvarjanja -filografiji. Tako kot pajek prede svojo mrežo, sem tudi jaz svoje občutke spredel v mreže, ki vam jih predstavljam," pravi. »Jože Tomažič je izredno spreten oblikovalec tistih kompozicij, ki so jim osnovno gradivo najrazličnejše obarvane niti slikanja, iz katerih sestavlja barvite abstraktne in figuralne podobe. Sposobnost za tako natančno delo in izredna spretnost je kar nenavadna za močno moško roko,« meni umetnostni zgodovinar dr. Cene Avguštin.

S svojimi statičnimi, z nitmi poslikanimi ploskvami Tomažič spravlja v zadrego likovne kritike, ki njegova dela umeščajo enkrat v umetnost, drugič spet med likovno spretnost. Vsem pa je skupna nit ta, da ima kot nešolan umetnik izredno dober občutek za barve in je inovativen in spreten oblikovalec. Njegova dela so enkrat narejena na nerobljeni deski, drugič na izbranem naravno oblikovanem kosu lesa, tretjič pa izdelani kot uokvirjena slika. Filografija (filo-sukanec) mu dopušča mnoge izrazne možnosti in svobodo, ki je vsakemu umetniku najbolj pomembna.

O umetniškem ustvarjanju Jožeta Tomažiča pa absolvent umetnostne zgodovine Jaka Racman meni: »O Tomažiču lahko govorimo kot o prekaljenem umetniku, ki ima za seboj že dolgo in pestro prehojeno pot likovnega udejstvovanja. Za njim je že vrsta samostojnih razstav, še več pa skupinskih.Njegovo ustvarjalnost opredeljuje nenehna razpetost med različnimi likovnimi zvrstmi in njihovimi formami. Avtor uspešno posega tako na področje slikarstva, kot tudi izdelave najrazličnejših oblik filografije. Bogastvo raznoterega ustvarjanja je odsev nemirnega duha in avtorjeve osebne, notranje razpetosti. V njem divja vihar idej, ki se spajajo v fantastične zamisli.

Kadar mu uspe ukrotiti vrtinčenje hipnih navdihov in jih uglasiti v harmoničen izraz, stoji pred nami, kot drzen snovalec novih, neslutenih izraznih kombinacij. Genij izumitelja v njem je stopil v ospredje že, ko je svoje, sprva klasične filografije, začel inovativno nadgrajevati z abstraktno fuzijo raztopljene plastične mase ali pa s kolaži v različnih materialih in barvah. V svoji klasični obliki nas filografije Jožeta Tomažiča očarajo z dovršenostjo svoje obrtne izvedbene čistosti ter harmoničnim akordom premišljenih učinkov simetrije in geometrijskih vzorcev. Dolgotrajnost izdelave in njena pedantna natančnost, napravi izbrano likovno tehniko zahtevno že samo po sebi. Vendar pa je morda prav njena ozka ustvarjalna omejenost in stroga organiziranost (v neki točki) postala ovira, ki je zadušljivo utesnjevala napredek avtorjeve izraznosti.

Izraznost je zmagala. Jože Tomažič je z uporabo novih materialov in tehnik razbil, predrugačil in presegel ustaljene oblike in jim dodal izrazito lasten, umetniški pečat ter poudarjeno komponento ekspresije. Močna avtorska osebnost, inovativno iskanje rešitev in naboj notranjih nasprotij, se z enako mero intenzivnosti prenaša tudi v njegovo slikarstvo. Dvoboj med težnjami po urejenem in nujo po sprostitvi ognjevitosti je moč tudi v slikarskem opusu zaznati na vsakem koraku. Pri izbiri motiva s svojimi krajinami ostaja v polju tradicionalnega. Motiv mu mnogokrat predstavlja le sredstvo izražanja oziroma izgovor za divje slikarske izbruhe.

Enega najpopularnejših in kompozicijsko popolnoma ustaljenih motivov - Blejski otok je umetnik interpretiral na sebi lasten način, kjer je na plan privrela vsa njegova impulzivnost ter smisel za abstrahirano podajanje krajine, ki v ozadju kljub vehementnosti ostaja prisotna. Sinteza diametralnosti spokojnega motiva in energije slikarjevega giba, daje sliki značaj umetnine, ki nas še dolgo drži v napetosti. Njegove pokrajine niso več le impresionistična stilizacija svoje naravne podobe, temveč gre že za hotene deformacije, tako po obliki, kot tudi v barvah. Moč suverene slikarjeve poteze, v svoji silovitosti, pušča za seboj široko, haptično vabljivo, skorajda reliefno sled. Na videz vihrava razmetanost potez stopnjuje slikovitost razpoloženja, ki skupaj s kombinacijami odtenkov izbranih barv slehernemu gledalcu na mojstrski način pričarajo občutenje naravne atmosfere. Pa naj bo to sopara poletne vročice ali pa napetost trgajočih se oblakov.