ZGIBANKA

Redko kateri človek ima toliko poguma in želje do ustvarjanja, kot slikar Branko-Martin Rupnik, ki se je rodil 10. novembra 1941 v Bukovem nad Cerknem. No, njegova življenjska pot ni bila postlana z rožicami. Bolezen ga je že v rani mladosti posadila na voziček, toda z veliko mero trme in želje do življenja, je premagal vse. V ZUIM se je izučil za urarja, vendar je že v mladih letih v njem tlela iskrica likovnega ustvarjanja. Najprej je risal, nato pa pričel slikati. Toda, do uveljavljanja na likovnem področju je prišel šele po upokojitvi.

Za njegova dela so značilna odlična risba ter dojemanje in razvrščanje barvnih ploskev v likovno dobro urejen prostor. Svoj talent – nagnjenje k odlični risbi ga spremlja od portretov z rotl kredo, tušem preko tihožitij do vedut. Njegove vedute: »Pogledi skozi moje kuhinjsko okno,« prikazujejo okolje, v katerem živi in dela. Čiste forme, čista risba, dobra kompozicija vodijo do dobre slike. Izbrane tehnike so povsod primerne. 

Njegovi akvareli so sicer za malenkost »ostri«, toda on ve kako naslikati dobro sliko. Pastelna tehnika mu »leži« bolj kot marsikatera druga, ker jo obvlada do skrajnih možnosti izražanja.
Tihožitja prikazujejo Branka Rupnika v drugi luči. V ateljeju na mizo postavi svoj skupek rož, šopek, jabolko ali druge domače – njemu lahko dosegljive predmete, in jih postavi v pravo kompozicijo. Preizkusi sebe in ustvarja v različnih tehnikah. Pravilen izbor slikarskih tehnik še bolj poudari njegovo likovno znanje.

Branko Rupnik je slikar, ki se rad poigrava z risbo in ustvarja v drugih dostopnih tehnikah. Motiv ne naslika kot fotograf, temveč oddaja svojo dušo, pogled na svet z njegovega zornega kota, ki je drugačen, njemu svojstven. Sprejmimo njegova dela z našimi očmi  – morda bomo v Brankovih slikah zasledili tudi njegovo dušo. Če bomo tako gledali njegove slike in v srcu odnesli košček njegove ustvarjalnosti, potem njegovo delo ni bilo zaman, je poudaril likovni pedagog Arpad Šalamon.

Umetnostni zgodovinar dr. Cene Avguštin pa slikarja ocenjuje takole: »V oblikovno dognanih slikah Branka Rupnika v zadnjem obdobju opažamo večje vsebinske premike - od fantastičnih arhitekturnih krajin, do prikazanih kompozicij, ki s pojavom novega motivnega člena, jabolko dobiva simbolični pomen. Jabolko je od nekdaj predstavljalo simbol spoznanja in obnavljanja, lahko pa dobi tudi negativen prizvok, če ga slikar, kot kaže ena njegovih slik, prebode z železom. Rupnikova, v sliki predstavljena arhitektura cerkve ni statična, v izrazito diagonalno zasnovani kompoziciji, jo slikar dinamično usmerja k nevidnemu transcedentalnem cilju.

Na samostojni razstavi v Gornjem Gradu pa je razstavljena dela predstavila akademska slikarka Terezija Bastelj. Povedala je: »Še vedno izbira podobne vsebine, stvari, ki ga obdajajo tihožitja, ljudi, ki so mu blizu ali tisti, ki so mu na kakršenkoli način zanimivi portreti. Zanima pa ga tudi krajina, ki postaja vse bolj slikarski in ne več prvenstveno risarski objekt. Kljub podobnim vsebinskim izbiram se pri njem dogaja vrsta sprememb. Poprejšnjo lahko kompozicijsko in barvno zaprtost in togost, vse bolj izpodrivata odprtost in sproščenost.

Rahlo risarsko samozadostnost v klasičnem smislu, vse bolj nadomeščata igrivost in pripravljenost za tveganje. Zato razveseljujejo manjše barvne kompozicije, ki niso več konkretni motivi, ampak zgolj sproščene barvne tvorbe. Dobro je tudi to, da se loteva grafike, ki je sicer široko likovno področje, vendar s posameznimi poizkusi različnih grafičnih tehnik dobiva dragocen vpogled v vsemogočo pestrost likovnega ustvarjanja nasploh«.
Branko Rupnik je naš najboljši portretist in je član Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske.