Marjetka Smrekar - † 2014 - pesnica

Pesnica Marjetka SmrekarMarjetka Smrekar se je rodila 3. junija 1945 v Tomaju in je bila članica Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine. Umrla je 24. aprila 2014. Pisanje pesmi in proze ji je  pomenlo veselje in srečo. S tem si je osmišljala svoje notranje življenje, svoj duhovni svet. Tako si je krepila volja do življenja, vera v zmago dobrega, v srečo, ki jo čaka. "Naj moje pesmi bralce ogrevajo, potolažijo ali opogumijo," pravi.
Marjetka Smrekar je kar grozljivo pretresljivo odkrita: "Ljubila bi nekoga.V sonce večnosti Pa sem vredna tega? "Zdrav" človek me verjetno ne bi hotel, invalid pa ...saj mu niti streči ne bi mogla. Ostaja mi le še odpoved."
Povsem drugačen svet: zavedanje invalidnosti, materine ljubezni in nemoči; zavedanje lastne nesreče in sreče - oboje povsem drugačno od doživljanja neinvalidnih ljudi.
Podobe svitanja, ugašanje dneva - z vsemi asociacijami na človeško življenje - so enkratne. Med toploto sonca in praproti se prikrade jesen. To je čas preizkušenj.
Marjetka Smrekar jih doživlja in izpisuje v tančicah, ki mejijo že na ostrino in nehote spečejo - kot urez ostre trave. Avtorica se opira na upanje in vero, da bo po koncu življenja večna pomlad. "Živeti, trpeti, ostati ...", ta njen verz zveni kot geslo. 
Pesniške zbirke: Moje male izpovedi - 1974, V sonce večnosti - 1996, Tako mi govori življenje - 1998, Mati in hči - 1999, Vračala se bom - 2001, Veselje z Gospodom - 2001, Življenje vere – 2002 in Pesem duše– 2004. je pa tudi soavtorica pesniške zbirke štirih - "MOST NA DRUGI BREG"

 MATERINA SLIKA

 Slika,Pesniška zbirka - Tako mi govori življenje
orumenela,
prašna,
bleda,
a še vedno polna besed tolažbe,
 zvestobe, srčnosti: tvoja slika, mati.
Trudne roke počivajo v krilu,
obraz, zguban od skrbi.
Zastrt smehljaj,
zbegan pogled, strah,
a duša polna nežnosti.

Slika,
tvoja slika, mati!
Spremlja me povsod.
Je moj zaklad,
ki ne bo ovrgel resnice,
da sem tvoj otrok.