Ljubica Jančar - pesnica

Pesnica Ljubica JančarLjubica Jančar se je rodila 13. avgusta 1938 in je članica Društva paraplegikov Gorenjske. Otroštvo je preživela v Radovljici in Bodeščah. Zdaj živi v Radovljici. Plete, šiva, bere, posluša glasbo in ima veliko prijateljev. "Ni treba, da je invalid osamljen," pravi, "če se le malo potrudi!"
Ljubica Jančar ima moč, da pokliče in prikliče ljudi k sebi - ker ona ne more hiteti k njim. Ne govori samo v lastnem imenu (tako je čutiti) - piše v imenu vseh, ki potrebujejo moč in pomoč zdravih in krepkih. Nagovarja vse, ki skorajda slepo in brezglavo vedo le zase. "Sonce sije za vse... bolečina telesa zbudi bolečino duše ..."
Po načinu izpovedovanja se včasih bolj, drugič manj približa ljudskim pesmim. To je med četverico, ki so izdali pesniško zbirko »MOST NA DRUGI BREG,« tudi njen delež. Tudi pomen domačih - matere - za invalidnega človeka izpiše z globoko doživetostjo. V njenih pesmih se prepletata trda invalidska resničnost in hkrati moč, ki bodri tudi druge. Iz pridušene bolečine - nekje vmes med krikom in molkom - se vzdigne pesem, močnejša od obeh.

 POSTOJTE LJUDJE 

Ljudje!Pesniška zbirka Šopek
Kam se vam tako mudi?
Kam tako hitite?
Postojte za trenutek!

 Ljudje!
Postojte ob bistrem potoku,
ob majhni, drobni cvetki,
pod mogočnim, starim drevesom.

Ljudje!
Postojte ob meni,
ki ne morem hiteti,
hiteti za srečo,
ki odhaja z vami. 

Postojte ob meni
in mi podarite srečo vaše bližine!

 

VESELA … PONOSNA … HVALEŽNA! 

Avtobiografsko deloLjubica Jančar je po pesniških zbirkah »Šopek,« »Postojte ljudje« in skupni zbirki štirih naših pesnikov »Most na drugi breg,« tudi avtobiografsko delo z naslovom - VESELA … PONOSNA … HVALEŽNA!
V knjigi je Ljubica v nekakšnih krajših utrinkih strnila in opisala svoje življenjske dogodke in velikokrat tudi grenke izkušnje. Razdelila jih je v enajst sklopov – Zgodnje otroštvo, Konec brezskrbnosti, Pri nas doma, Pod Kamniškim gradom, Spet v Bodeščah, Spet v Radovljici, Moji dragoceni otočki,Belokranjska idila, Društveno življenje, Drobci iz samotnih razmišljanj in prijateljstvo je moje največje bogastvo. V knjigi je tudi enajst njenih pesmi, popestrila pa jo je s številnimi izvirnimi fotografijami.
Rezka Šubic Plesničar je knjigi na pot med drugim zapisala: »Dolgo je tlela želja, da bi vsaj nekaj svojih doživetij in izkušenj delila z drugimi, znanimi in neznanimi, saj je zgodaj občutila, da živi drugače kot večina in da bo to trajalo celo življenje. Doživela je marsikaj neprijetnega, se sproti učila in zorela. Njej sami se zdijo mnogi dogodki iz preteklosti skoraj neresnični in verjetno boste tudi ob branju teh vrstic nekateri zmajali z glavo. Najprej in najbolj jo boste seveda razumeli številni znanci in prijatelji invalidi, ki hodite podobno pot.«
Ljubica nam hoče povedati, da isto sonce sije vsem, da je življenje vredno živeti, da v našem čudnem svetu srečujemo še ljudi, ki znajo gledati s srcem in končno še, da včasih lahko že z nasmehom naredimo čudež.