Benjamin Žnidaršič - pesnik in pisatelj

ŽIVLJENJE SESTAVLJAJO TUDI PADCI

- o ustvarjalnem delu vsestranskega umetnika -

Vsestranski kulturni umetnik Benjamin ŽnidaršičBenjamin Žnidaršič se je rodil 21. junija 1959 v vasi Podcerkev v Loški dolini na Notranjskem in je član Društva paraplegikov Istre in Krasa. O sebi je zapisal: "Vsak človek je pesem in pesnikova pesem ne bo nikoli izpeta do konca. To je prostor, kjer se določa črnemu, da bo črno in belemu, da bo belo. Menim, da misli ostanejo misli, čustva pa čustva. Včasih se v meni utrne velika jata misli. Ujeta je v moji glavi in s svojo neprisiljeno lahkotnostjo govori in se premika v temi. Razume vse moje vznemirjenje in nenadoma se kar z enim dihom izlije. Kot čarodejka je, ki pozna vse moje skrivnosti in skozi priprta vrata pada kot široka svetloba. Pada skozi mejo drugačnega sveta in se razprši v pesem, kot zlata koprena iztekajočega se dne."
Nekoč je pripomnil: "Videl bi rad, kaj mi ima ponuditi takšno (invalidsko) življenje in če se lahko kaj naučim, da ne bi (ko bom umiral) spoznal, da nisem nikoli živel."
Naslovnica pesniške zbirke - Ritem srca»Benjamin Žnidaršič ima toliko pesniške moči, da iz slehernega trenutka zmore iztisniti verz. V odločnih in nemerjenih zamahih izrisuje metafore.Le v redko katerem življenju se samo v nekaj letih zgodi toliko velikih dejanj in napiše toliko zgodb kot so strnjena v življenju Benjamina Žnidaršiča - Bena. Človeka z neverjetno ustvarjalno energijo, vsestransko angažiranega humanista, osebnost mnogoterih talentov, ki sta ji blizu poezija in proza, slikarstvo in predvsem človeka, ki mu je blizu človek. Govorimo o ustvarjalcu, ki se je v pičlih petih letih izbrusil v dobrega slikarja, o pesniku in piscu, ki zna razodevati govorico življenja, nesebično bogatiti in povezovati ljudi na mnogo načinov in o človeku, ki zna razmišljati – o realistu in poetu. S svojo neomajno voljo premaguje samega sebe, z zanosom spoznava kulturo in umetnost doma in v svetu in širi njeno poslanstvo daleč naokoli.« je o našemu vsestranskemu umetniku povedala umetnostna zgodovinarka Polona Škodič.

 GREM S SVOJIM KRIŽEM

»Ko je odšel Zvone Modrej, ki je znal te misli lepo posredovati drugim, sem začutil potrebo, da nekako nadaljujem njegovo delo. Samota in trpljenje sta mi odprla oči in izostrila duha. Z drugimi ljudmi sem se začel primerjati po novih merilih in na novih temeljih, toda z močjo stare strastnosti in nekdanjih gonov. Življenje je naenkrat postalo raziskovalno polje radovednosti in doživljanja novih občutkov.«

Beno je izdal dve pesniški zbirki: »ZLATE PERUTNICE in »RITEM SRCA« ter kot pobudnik in soavtor pa tudi pesniško zbirko štirih – »MOST NA DRUGI BREG.« V letu 2006 se je poskusil tudi v prozi in izdal zelo zanimivo in poučno knjigo »GOVORICA ŽIVLJENJA

 Po poti gremNaslovnica pesniške zbirke Zlate perutnice
in gledam naokrog,
vsi okrog mene zbirajo se v krog,
vame strmijo, 
ko jih pogledam, kot kipi se zdijo.

S križem svojim
po poti grem naprej,
po poti, ki več nima mej,
ki drugih nima več smeri,
ki v srcu pušča le sledi.

V čem sem drugačen od drugih,
od tistih,
ki okrog mene zbirajo se v krog,
ki gredo s svojim križem
lahkih nog?

Ne bojim se jih – ljudi,
mogoče križ moj bode jih v oči,
mogoče moje življenje brezizhodno se jim zdi,
ker križ je velik in opazen,
še ni rečeno, da je prazen …

GOVORICA ŽIVLJENJA

Prof. dr. Manca Košir je knjigi na pot zapisala: »Žnidaršičeve meditacije o življenju so pogovor s samim seboj in dar drugim, da bi lažje upali in zaupali. V to, da je v življenju vedno vse prav, četudi je na prvi pogled drugače; širša slika zažari s svetlobo dobrega, ki se je zgodilo, četudi je pisec Govorice življenja pri sedemindvajsetih padel s češnje in postal tetraplegik. Ampak če ne bi – bi bil tako moder, kot danes je? Bi zmogel priti do takih globin samega sebe, kot je? Bi znal živeti zdaj in tukaj tako polno, radostno in mavrično, kot zna? Toda saj čeja ni! Kar vse je, kot je, če obstaja samo v špekulaciji, v življenju nikoli.
Naslovnica knjige Govorica življenjaSvet poka po šivih, ljudi je strah, zastrupljeni so zemlja, voda in zrak, tudi preštevilne človeške duše živijo v temi. Ker prevladujejo materialistične vrednote in je denar sveta vladar. A to je samo del zgodbe, drugi del je nasprotne barve: vse več ljudi veruje v dobro, ker so sami dobri; sprejemajo življenje kot darilo, ker ga sami podarjajo drugim; vrtovi in njive cvetijo, ker nosijo rože v svojih srcih tisti, ki jih gojijo. Eden izmed njih je Benjamin Žnidaršič. Človek, ki pogumno odgovarja na edino zares usodno vprašanje: KDO SI? In pusti, da življenje teče skozenj, ker ve, da je vse dobro in prav. Da v življenju ni porazov, temveč so samo izkušnje. Da nikoli ne izgubljamo, ne da bi hkrati dobili. In da ni pomembno, kako dolgo je življenje, ampak koliko je vredno.
Kadar napiše knjigo tak – pretočen, dober in lep človek – je knjiga vredna branja. Ker vsebuje posebno moč: je živa, živa. Kot bi se s teboj pogovarjal dober prijatelj, ki te spodbuja: veseli se, radostno opravljaj svojo življenjsko nalogo, bodi ustvarjalen, ukvarjaj se s športom ... In naj te ne bo strah – ne bolezni, invalidnosti, ne starosti, ne smrti. Ljubezen je namreč več od tega, več od bolezni, invalidnosti in starosti. In več od smrti. Zato, piše v tej knjigi, je človek prihodnosti – človek ljubezni. Sleherni, ki bo prebral Žnidaršičeve meditacije Življenje in bo začutil, da prebira pravzaprav svoja lastna spoznanja, je že na poti. Na tej poti v prihodnost, ki ji je ime – LJUBEZEN.